Oblikovanje potrebujemo, ker se je svet znašel v takšni zmešnjavi

»Danes potrebujemo oblikovanje bolj kot kdaj prej,« poudarja znana britanska kritičarka Alice Rawsthorn, ljubiteljem oblikovanja po svetu morebiti najbolj znana po kolumnah, ki jih je desetletje pisala za New York Times. V okviru ljubljanskega BIO 26, ki je osvetlil vlogo oblikovanja in oblikovalca v krizi informacij, se je pred dnevi mudila v ljubljanskem Muzeju za arhitekturo in oblikovanje.
 

Zakaj tako zelo potrebujemo oblikovanje in do katere mere oblikovalci sploh lahko ponudijo odgovore še na druge aktualne probleme, podnebne spremembe, migrantsko krizo ali izbruh koronavirusa?

Potrebujemo ga prav zato, ker se je svet znašel v takšni zmešnjavi. Oblikovanje je eno najbolj uporabnih orodij, ki nam vse to lahko pomaga nasloviti inteligentno in rahločutno, pripomore, da bo življenje boljše, ne slabše. Vselej eksperimentira z novimi tehnikami in tehnologijami, novimi pristopi, novim načinom razmišljanja in se prilagaja z novim videzom ter tako odgovarja širšim političnim, gospodarskim, družbenim in ekološkim spremembam.

Oblikovalce kot pomembne prepoznavajo tako oblasti kot nevladne, mednarodne organizacije, zlasti na socialnih področjih, pri razvoju in v gospodarstvu, v humanitarnosti. Ta področja so v krizi, koncepti iz 20. stoletja danes ne delujejo več, zato iščejo nove rešitve. Toda oblikovanju bo omogočeno ambiciozno nadaljevati in eksperimentirati v tej smeri le, če mu bo uspelo dokazati, da si zasluži. Torej le, če bodo projekti izpeljani odgovorno, domiselno, premišljeno in inteligentno.


 

Kot pogosto navajate, naj bi bila taka naprava za odstranjevanje plastike iz oceanov, ki jo je zasnoval mlad nizozemski inženir Boyan Slat, ali kolo za pobiranje ločenih odpadkov v ozkih afriških ulicah ... V katero smer se bo oblikovanje razvijalo v naslednjih desetletjih?

Kjer ga bo svet najbolj potreboval. Oblikovanje je skozi zgodovino prevzemalo nove vloge in bo to počelo tudi v prihodnosti. Ja, med najboljšimi aktualnimi primeri so Slatova naprava, ki odgovarja na enega najbolj žgočih problemov onesnaženja, kolo iz bambusa, tudi projekti skupine Forensic Architecture, ki nastopa tudi na BIO 26.

Skupina, v kateri se združujejo arhitekti, oblikovalci, pravniki, politiki, ekonomisti, razvijalci računalniških programov, psihologi, želi z njimi opozoriti na resnico o zapletenih zadevah, med drugim o kratenju človekovih pravic ali podnebnih napakah. Forenzično jih preiskujejo ter zelo precizno in učinkovito oblikujejo, da pride pravica, za katero se borijo, na dan.
 

Zdi se, da oblikovalci danes sodelujejo z ljudmi še bolj raznolikih poklicev in na področjih, kjer jih ne bi pričakovali.

Vselej so delovali širše, vendar se je oblikovanja večino 19. in 20. stoletja držal stereotip, da je zgolj komercialno orodje, nekaj, kar je izdelkom bolj spreminjalo videz kot vsebino. Vselej so bile izjeme, med njimi gotovo ameriški inženir in inovator Buckminster Fuller, ki je zasnoval slovito geodetsko kupolo ter se je proslavil z učinkovitimi in uspešnimi primeri humanega oblikovanja. Toda tedaj so bile meje oblikovanja mnogo bolj določene.



Največjo razliko pa vidim v tem, da ima današnja generacija oblikovalcev političnih, družbenih in ekoloških aktivistov zaradi sodobnih tehnologij možnost zagnati projekte ob pomoči platform za množično financiranje. Boyan Slat je tako za svojo čistino napravo zbral 40 milijonov dolarjev, izkoristil je moč družbenih omrežij in dvignil zavedanje o svojem delu ter si tako zagotovil še več sodelavcev, dobaviteljev in tako več sredstev. Zmogljivi računalniki omogočajo obdelavo velikega števila kompleksnih podatkov, zato lahko oblikovalci delujejo samostojno in zelo prefinjeno, lahko se nemudoma lotijo tem, ki jih zanimajo in pri katerih se želijo angažirati. Ni jim treba čakati na ponudbe oziroma navodila naročnikov in zaposlovalcev.

Zdaj so lepi časi za oblikovalce. Če želijo, lahko nadaljujejo v komercialni smeri, v industriji, korporativnem oblikovanju ali kot svetovalci, imajo pa veliko drugih možnosti, lahko celo dve vlogi; službo s polnim delovnikom v korporativnem oblikovanju, v prostem času pa delujejo pri humanitarnih ali okoljevarstvenih projektih. Ponuja se jim več priložnosti kot prej.
 

Kljub vsemu na oblikovanje še vedno gledamo kot na tovarno lepših strani življenja, lepih izdelkov, svet je očaran nad arhitekturnimi in oblikovalskimi zvezdniki. Kdaj, če sploh, se bo izgubil ta učinek dolce vita?

Nič ni narobe s hrepenenjem po lepih stvareh, potrebujemo jih. Vendar morajo biti trajnostne, izdelane etično, okolju prijazno in odgovorno, drugače ne verjamem, da so lepe. Mislim, da tako razmišlja vse več ljudi, in to je mamljiv izziv za oblikovalce. Učinek dolce vita se ne izključuje s politično, okoljsko in družbeno usmerjenostjo, o kateri govorim.

Naše doživljanje tega, kaj je v naših očeh lepo in zaželeno, se je drastično spremenilo. Če kupite nov mobilni telefon in ugotovite, da so v njem sporne oziroma škodljive kovine, da so bili ljudje, ki so ga izdelali, slabo plačani, da so z njimi grdo ravnali in so delali v neprimernih razmerah, kako naj bo to privlačen izdelek? To enostavno ni več.
 

Ste umetnostna zgodovinarka, bili ste direktorica londonskega muzeja oblikovanja in v vaši knjigi Hello World ste zapisali, da ideja modernizma še vedno deluje. Pogosto omenjate veliko ime Bauhausa Lászlója Moholy-Nagya, napisali ste knjigo o Yvesu Saint Laurentu. Kateri oblikovalci so najbolj zaznamovali minulo stoletje in kaj nas lahko naučijo danes?

Slikar in profesor László Moholy-Nagy, denimo, ni pomembno vplival le na teorijo vizualne umetnosti in oblikovanja 20. stoletja, ampak je predvidel tudi, kam se bosta razvila v 21. stoletju. Grafična oblikovalka Muriel Cooper, ki je v 70. letih eksperimentirala z računalniškimi tehnologijami na Tehnološkem inštitutu v Massachusettsu v ZDA, je kot pionirka vizualnega oblikovanja digitalnih tehnologij naredila pomemben prispevek. In takšnih je mnogo. Še zlasti me zanimajo oblikovalci in oblikovalke, ki so bili neupravičeno spregledani, morda zaradi spola ali ker so bili pred svojim časom.

Družbeno angažirano oblikovanje je šele danes postalo modno. Kar me najbolj privlači pri pisanju o oblikovanju, je, da takšnih vizionarjev nikoli ne zmanjka. Pred nedavnim sem brala knjigo o arhitektu Rudolfu Schindlerju in našla stol Louise Brigham, za katero še nisem slišala. Ko sem začela raziskovati o njej, sem ugotovila, da je bila ob fin de siècle pionirka socialnega oblikovanja, ki je postavila temelje za naslednike, med katerimi je danes Hilary Cottam. Imela je delavnice za otroke iz deprivilegiranih okolij v New Yorku, iz lesenih zabojev in zabojnikov je razvila vse tipe pohištva, od miz in stolov do stojala za dežnike z mislijo, da bi si tudi delavske družine lahko opremile domove. Veliko je naredila proti revščini.
 

Ena od vaših znanih trditev je ravno nasprotna – da je večina oblikovanja slabega.

Eden od mitov, ki se drži oblikovanja in piscev o njem, tudi mene, je, da se osredotočamo na dobro oblikovanje, saj v njem prepoznavamo pozitiven potencial. Toda večina oblikovanja je povprečna, drugorazredna, veliko je slabega. Le majhen delež oblikovalskih projektov lahko opišemo kot res dobre, še manjši za odličnega.

Zelo nespametno je analizirati vpliv oblikovanja na družbo, pri tem pa ignorirati slabo oblikovanje in zakaj se to dogaja. V kolumnah za NYT sem o tem večkrat pisala in vselej dobila velikanski odziv bralcev, saj ima vsakdo zelo jasno mnenje. Oblikovanje je del našega življenja in ljudje nimajo težav pri analiziranju, ali je neučinkovito, čudno in do okolja (ne)odgovorno.

Naj se zavedamo ali ne, kar delamo ali rečemo, je tudi rezultat tega, kako kakovostno oblikovanje nas obkroža. Če imamo srečo, da nas obkrožajo dobro oblikovane stvari, prostori in tehnologije, bo naše življenje lepše, srečnejše, počutili se bomo bolj usposobljene, samozavestne in bomo laže dosegli cilje. Večina ljudi življenje preživi drugače in zato tudi bolj osiromašeno. Oblikovanje je nekaj, česar ne moremo ugasniti kot glasbo, če nam ni všeč. Vse, kar lahko narediš, je, da pametno izbereš.