Želeli so do zvezd in prišli v zgodovino

Največji uspeh celjskih raketarjev je bila raketa Vega 3C, katere izstrelitev vidite v filmu Houston, imamo problem.

Objavljeno
07. julij 2020 20.00
Posodobljeno
07. julij 2020 20.00
Celjski raketarji so se udeležili tudi parade ob zmagi nad fašizmom v Beogradu leta 1975. Rakete so pripeljali na strehi stoenke. FOTO: hrani Zgodovinski arhiv Celje
Dve skupini najstnikov sta se pred skoraj šestdesetimi leti združili v raketno sekcijo pri Aero klubu Celje. Celjski raketarji, čeprav uradno amaterji, so premikali meje. Mnoge njihove ideje in rešitve so bile praktične, od raketne pošte do obrambe proti toči. Bili so uspešni. Celo tako zelo, da jim je vrh jugoslovanske vojske prepovedal nadaljnje razvijanje raket. Društvo je šlo v zgodovino, ta je popisana v knjigi Petra Omersela Želeli smo do zvezd: zgodovina celjskih raketarjev, ki jo je izdal Zgodovinski arhiv Celje.

»Kot zadnji predsednik Astronavtičnega in raketnega društva Celje, ki sem ga v bistvu pokopal, ko sem ga moral izbrisati iz registra, sem čutil, da društvu nekaj dolgujem. Ideja za knjigo pa ni bila nova, o tem sva se že prej pogovarjala s pionirjem celjskih raketarjev Aleksandrom Kersteinom,« je povedal Omersel. Ko je gradivo med letoma 2017 in 2019 prevzel Zgodovinski arhiv Celje, je vrhunska zgodba kar klicala po knjigi.

image
Poštna raketa ARSC-10-D na letališču v Slivnici leta 1965. FOTO: hrani ZAC


Omersel pravi, da so bile ideje raketarjev precej bolj zemeljske, kot je seganje po zvezdah. Začenši s poštnimi raketami. Povezali so se z mariborskimi in celjskimi filatelisti, novembra 1964 pa so v Levcu izstrelili prvo raketo. Mesec dni kasneje so v Slivnici pri Mariboru izstrelili raketo s paketom dvestotih pisem. »Te izstrelitve so bile precej uspešne, vendar do raketne pošte nikoli ni prišlo,« se spominja Omersel. Dodaja, da čeprav raketna pošta ni zaživela, je bila zelo dobra izkušnja. Prav v tem času so se namreč celjski raketarji pripravljali na svoj največji uspeh.

image
Pisemska ovojnica raketne pošte z raketo Vega 2C. FOTO: hrani ZAC


Houston, imamo problem


Celjski raketarji so imeli več raketnih programov. Leta 1964 so začeli s programom Vega, v katerem so razvijali motorje na trdno gorivo. »Imeli smo veliko srečo, da so takrat v Celju delovali Cinkarna, Libela, Emo. Cinkarna je namreč proizvajala cinkov prah, ki je bil skupaj z žveplovim prahom, ki ga ni bilo težko dobiti, gorivo za naše rakete. To gorivo smo potem izpopolnjevali in je bilo pomembno tudi za naše vojaške rakete. Raketa, ki smo jo lansirali na Fruški gori, Vega 3C, je bila v celoti sestavljena v Libeli,« razlaga Omersel. Gre za raketo, katere izstrelitev lahko vidite v uvodnih kadrih filma Houston, imamo problem.

image
Polnjenje raketnih motorjev prve stopnje rakete Vega 3C. FOTO: hrani ZAC


Prevoz rakete v Beograd je bil poseben podvig, pojasnjuje Omersel: »Imeli smo vojaški transport. Doma smo celotno raketo napolnili s cink-žveplovim prahom. V Beogradu so jih ustavili, ker je bila raketa napolnjena. Morali so jo razstaviti, raketno gorivo spraviti nazaj v sodčke, raketo očistiti, sestaviti, da so jo spravili na razstavo Kosmos miru. Dominirala je na razstavi, kjer je bila razstavljena ruska vesoljska tehnika in naša amaterska raketa. Bilo je še nekaj amaterskih klubov, ampak so imeli manj atraktivne eksponate. Poleg tega so drugi za gorivo uporabljali vojaške ostanke, to je vedno delovalo. Mi smo ga pa sami razvijali. In so tudi eksplodirale rakete, da smo bežali pred njimi. Pa saj je imel tudi Elon Musk eksplozije!«

Raketo so na Fruški gori izstrelili 30. septembra 1967 pred očmi javnosti in raketarske elite na 18. kongresu mednarodne astronavtične zveze v Beogradu. Višinski domet je imela 32 kilometrov. »Po naših informacijah v Evropi in Ameriki takrat ni bilo izstreljene večje amaterske rakete,« pravi Omersel.

image
Raketa Vega 3C na izstrelitveni rampi. Njena izstrelitev je vidna tudi v prvih kadrih filma Houston, imamo problem. FOTO: hrani ZAC


Zažgali so Poček


Sanje celjskih raketarjev se niso končale pri 32 kilometrih. Njihov najbolj ambiciozen program je bil Sirij, ki je vključeval tudi tekoče raketno gorivo, rakete pa bi letele več kot 140 kilometrov v višave. Prelomna in zelo odmevna je bila izstrelitev rakete Sirij-2-Zmaj leta 1970 v Libojah. Raketa je imela v konici že elektronske naprave, ki jih je zasnoval prav avtor knjige Peter Omersel: »Ta raketa je bila še na trdno gorivo, ampak elektronika je že bila taka, kot smo jo načrtovali v raketah za tekoče gorivo. Takrat bi moral v vojsko, v raketni šolski center v Batajnici, pa smo zaprosili, da bi odložil prihod, ker brez mene rakete niso mogli izstreliti. Prošnjo so odobrili, kar se do takrat še ni zgodilo, in celo trije najvišji predstavniki iz Batajnice so prišli v Liboje.«

V Libojah se sicer ni prav vse posrečilo, a je bilo veliko bolje kot na Počku, se spominja Omersel: »Ko smo tam prvič streljali vojaške rakete, smo zažgali poligon. Zažgali smo Poček! Tam je burja, podrast, v bojni glavi sta bila cinkov prah in žveplo, da se je dvignil oblak dima in je zagorelo. Veter je pihal, plamen je neslo proti vasi, gasilci so pridrveli in smo gasili.«

image
Nameščanje rakete Sirij-2-Zmaj. FOTO: hrani ZAC


Pohvale iz sveta


Uspeh je postal nevaren. Razvijali so rakete proti toči. Najprej so sodelovali s podjetjem Kamnik, v osemdesetih pa z Razvojnim centrom Celje. Leta 1987 so izstrelili celo serijo raket na hibridni pogon, za ta projekt so celo pridobili financiranje ministrstva za kmetijstvo, kar je bil prvi primer, da je država financirala raketni program za civilne namene. Program pa je leta 1989 ugasnil. Hibridni pogon je bil zanimiv tudi za vojaške rakete, pojasnjuje Omersel: »Poklicali so nas v Beograd na zagovor na vojaški vrh. Dobili smo odločbo, da tega ne smemo več razvijati. Oddati smo morali celotno dokumentacijo. In smo prenehali, Slovenija pa je tudi opustila razvoj raket proti toči. To je bilo to.«

image
Start rakete Sirij-2-Zmaj v Libojah leta 1970. Raketa je imela v konici elektroniko, ki jo je zasnoval Peter Omersel. FOTO: hrani ZAC


Čeprav je društvo leta 1999 uradno sklenilo svojo pot, to še ni bil konec. Aleksander Kerstein je imel leta 2002 v Houstonu referat o raketah tipa Vega na svetovnem astronavtskem kongresu, strokovnjaki so ga spraševali o delu celjskih raketarjev. O tem je zapisal: »Ob koncu se mi je ugledni francoski strokovnjak s področja raket Hervé Moulin zahvalil za zanimivo in dobro predstavitev ter poudaril, da sem svojo deželo Slovenijo kot 29. državo pripeljal v svetovno zgodovino raketne tehnike. Kaj lahko človek lepšega doživi?«

Celjske raketarje je leta 1974 obiskal Američan Eugen Cernan, komandant Apolla 17 in zadnji človek, ki je hodil po Luni. Leta 1993 pa jih je v Veliki Pirešici, v kamnolomu in asfaltni bazi so namreč raketarji med drugim delovali, obiskal ruski kozmonavt Aleksej Arhipovič Leonov, prvi človek, ki je vstopil v prosto vesolje, pove Omersel. Pravi, da knjiga ni renesansa društva, ki ga ni več. Ko ga človek posluša in bere knjigo, pa si zaželi, da bi bil spet v času, ko se je zdelo, da niti nebo ni meja. Omersel pravi, da meja ni: »Kar je bilo znanstvena fantastika v času Julesa Verna, je danes realnost. Tudi Mars ni več znanstvena fantastika. Zbrati denar je znanstvena fantastika.«