Zlata ikona Salzburga

Najstarejši luksuzni hotel na svetu zgodovinski viri kot gostilno omenjajo že leta 1407.

Objavljeno
14. december 2019 20.00
Posodobljeno
14. december 2019 20.00
Luksuz na salzburški osrednji ulici: Getreidegasse 37. Fotografije promocijsko gradivo
Tanja Jaklič
Tanja Jaklič
Morda ni videti ravno najbolj impozanten, pa čeprav je na osrednji salzburški ulici Getreidegasse. Stoji med ličnimi izložbami, njegov sosed je znameniti prodajalec žganih pijač Sporer, pa kovač, ki izdeluje vse table za tamkajšnje trgovine, minuto stran je Mozartova rojstna hiša in zadaj dvorana salzburškega festivala. A kljub temu Zlatega jelena mimoidoči skoraj ne opazi.

image
Zgradba, v kateri je bila gostilna že leta 1407, je imela isto ime že leta 1564.
Foto promocijsko gradivo


Zgradba, v kateri je bila gostilna že leta 1407, je imela isto ime že leta 1564. To je bil čas, ko je Salzburg imel le pet tisoč prebivalcev in je do rojstva velikega skladatelja manjkalo še skoraj dvesto let. Danes je to četrto največje avstrijsko mesto, ima 150 tisoč prebivalcev in 120 hotelov in penzionov, med katerimi jih je le peterica s petimi zvezdicami. A samo eden je Zlati jelen, pravijo. Njegova zgodovina je častivredna. Leta 1596 je Caspar Beichtner kupil hišo na Getreidegasse 37 in odprl gostilno Güldener Hirsch in postal prvi licencirani gostilničar, leta 1671 pa je Paul Gschandtner odprl taverno Zlatega jelena.

Leta 1918 je Karl Zwerenz oznanjen za novega lastnika Goldener Hirscha: od tam poročajo, da so sobe hladne, tople jedi v restavraciji na voljo ves dan, vinska dvorna polna, ponujajo tudi odlična piva. Leta 1931 ima hotel 70 sob, tako kot danes, sobe pa so že bile ogrevane. Enoposteljna je stala od 2,50 do 4 šilinge. Prelomno je bilo leto 1922, ko so izvedli prvi salzburški festival, ki je v naslednjih desetletjih postal največji in najpomembnejši glasbeni festival na svetu. In seveda potem nič več ni bilo tako kot prej.


Model za zahodnoavstrijske hotele


Leta 1939 hotel kupi družina Walderdorff. Po drugi svetovni vojni so ga preuredili v sodoben dekor kot nekakšno deželno rezidenco v mestnem središču, kjer je sicer v tistem času vladala ekstravaganca. Grofica Harriet Walderdorff se je odločila za avtohtono avstrijsko pohištvo in starine, namesto perzijskih preprog pa izbrala tradicionalne. Hotel se je ponašal z novo rožnato zunanjostjo. Prenovljene prostore so odprli aprila 1948, prefinjen tradicionalni slog pa je postal model za zahodnoavstrijske hotele. Že takrat je hotel postal drugi dom največjih zvezd salzburškega festivala in drugih, od Elizabeth Taylor in Pavarottija do Rothschildov, Gettyjev in princa Charlesa. Nekdanji ameriški predsednik Richard Nixon je pisal grofu Walderdorffu, da se mu zahvaljuje za vrhunsko gostoljubje v hotelu, kjer je bival leta 1972.
Danes je tiha ikona Salzburga (hišna številka je sicer Getreidegasse 37, a hotel so še dve hiši na številki 35 in 45 in depandansa čez cesto), ponovno osvežena po skrbni in dragi prenovi, ki je trajala deset mesecev in stala 30 milijonov evrov in ki so jo končali tik pred letošnjim salzburškim festivalom. S sodobnimi poudarki je hotel vseeno ohranil patino in dediščino šestih stoletij; tekstilije so narejene po originalu, simbol – rožnati jelen – je na vseh blazinah, keramiki, brisačah, bistveno so spremenili le kuhinjo (ki so jo prestavili v klet) in recepcijo, popolnoma nova je tehnološka oprema, posebej ponosni so na sobno razsvetljavo s senzorji glede na gibanje gosta. Velikanski televizijski ekran, potopljen v okvir za sliko, deluje kot umetniška slika. Telefon, ki smo ga poznali včasih, z vrtečo številčnico, so posebej naročili (za lažje razumevanje sta zraven dva gumba, ki ju gost običajno potrebuje; recepcija in sobna strežba). Posebno pozornost in denar so namenili podrobnostim, kot so starinska stikala, kljuke na vratih, pipe in podobno.

image
Danes je tiha ikona Salzburga ponovno osvežena po skrbni in dragi prenovi, ki je trajala deset mesecev in stala 30 milijonov evrov. Končali so jo tik pred letošnjim festivalom.
Foto promocijsko gradivo


Kot pravi direktor Wolfgang Putz, so pri prenovi upoštevali željo gostov, da hotel sicer osvežijo, a hkrati nič ne spreminjajo. »Kar je težko, a smo se trudili.« To zadnje se nanaša predvsem na vzdušje, dodaja direktor, saj večina gostov sem prihaja zaradi odličnih hotelskih storitev, a tudi zaradi odličnega ozračja. Hotel, ki še vedno velja za festivalsko nastanitev, seveda gosti celo vrsto eminentnih imen. »Da, tukaj sta bila pred kratkim igralca Thomas Gottschalk in Rupert Everett, toda za nas so vsi gostje enaki, navaden državljan ali milijarder.« Zato v hotelu, v katerem vlada spokojna tišina, po zavitih hodnikih in ozkih stopnicah stare stavbe pa tudi skoraj nikoli nikogar ne srečaš, na steni ni uokvirjenih slik z avtogrami slavnih.


Osvežitev po starem


In zdaj v tem malem hotelu – 70 sob, dve restavraciji s tradicionalno avstrijsko hrano, nekaj dvoran, a nobenega spa programa – prihaja glavna sezona, to je božič. Za njim bodo januarja Mozartovi dnevi, pa velikonočni festival (s Cecilio Bartoli) in najbolj zapolnjeni poletni hotelski dnevi med salzburškim festivalom. Cene takrat narastejo do 700 evrov za sobo, v najbolj nizki sezoni pa se spustijo le do treh stotakov.

image
Pri prenovi so upoštevali željo gostov, da hotel sicer osvežijo, a hkrati nič ne spreminjajo.
Foto promocijsko gradivo


In če Salzburg radi imenujejo najbolj mednarodna vas na svetu, potem ta hotel, ki je že dolgo del velike hotelske verige, radi razglasijo za najboljši zasebni hotel. Kar je za Putza in njegovo osebje najboljša pohvala. »To pomeni, da se tu gostje dobro počutijo,« pravi. Da to drži, potrjuje statistika. Številke so z rastjo turizma iz leta v leto večje, le manjši delež gostov se v Zlatem jelenu ustavi na poslovnem potovanju. »Mi smo hotel za oddih in dobro počutje,« pravi menedžer, ki je pred tem vodil velikanska hotela, z več sto sobami, v Pekingu in Münchnu.