Znanstvenica, ki sledi svoji otroški želji po odkrivanju prostora
Fizičarka Marija Strojnik je častna članica ameriške optične zveze in spada med petsto najpomembnejših znanstvenikov 21. stoletja.
Odpri galerijo
Marija Strojnik je pri dvajsetih letih odšla v ZDA, kjer je oče, znani elektrotehnik, dobil službo.
Ko je leta 1969 pri devetnajstih po televiziji spremljala prenos človekovih prvih korakov na Luni, je ostala brez besed. »Takrat sem se zaljubila v zvezde,« vzneseno pravi. Osem let zatem je že delala v podjetju Rockwell International, ki je sodelovalo pri izdelavi rakete, s katero je ameriška ekipa odpotovala na Luno.
Danes je svetovno priznana fizičarka, katere življenjska zgodba malo spominja na biografijo Katherine Johnson, temnopolte matematičarke, ki je bila zaslužna za prve polete v vesolje. Če bi poskušali na enem mestu našteti njene dosežke, bi se izgubili v podatkih, toda Marija Strojnik, ki je očetovemu priimku pozneje dodala še moževega Scholl, se skromno naveže na omenjeno matematičarko – v primerjavi s to zgodbo o diskriminaciji je njena povsem navadna.
Tudi ona se je srečala z diskriminacijo; to je bilo pravzaprav neizogibno, kajti ko je njen oče Aleš Strojnik, elektrotehnik, ki je izdelal naš prvi elektronski mikroskop, sprejel službo v Združenih državah Amerike, je postala edina študentka na fizikalnem oddelku Univerze v Arizoni. »Ne le da sem bila edina študentka, niti med uslužbenci ni bilo žensk, razen tajnic.« In tako se je ona srečevala z majhnimi tegobami, kot je to, da v stavbi, kjer je poslušala predavanja, ni bilo stranišča za ženske.
Marljiva in plašna
Študij fizike je končala v dveh letih, saj je vsako leto opravila še polovico predmetov iz naslednjega letnika. Pri tem znova ne dovoli, da bi omenjali kakšno posebno nadarjenost. Svoj uspeh pripisuje predvsem delu in marljivosti. »Neznansko se bojim neuspeha. Če mi kdo reče, da tega ne bom zmogla, je to zame izziv.«
Pravi, da je bilo njeno življenje v Ameriki precej omejeno. Bila je bodisi doma bodisi na fakulteti. Oče se je posvečal znanstvenemu delu, mama je rada potovala, zato je Marija študirala tako rekoč od jutra do večera. »Ko smo prišli v Ameriko, sem bila zelo plašna. Mislim, da v dveh letih nisem spregovorila več kot deset stavkov. Poleg tega moja angleščina ni bila prav dobra. Ko sem koga ogovorila, mi je ponavadi odvrnil, da me ne razume.« To se je spremenilo, ko so zlasti kolegi ugotovili, da je dobra študentka: »Če so kaj potrebovali, so me vselej razumeli. Takrat sem spoznala, da človek vse razume, če je treba.«
Ko se je vpisala na doktorski študij na oddelku za optično znanost na arizonski univerzi, ni bila več edina ženska, toda razmerje med spoloma se ni veliko spremenilo, kajti še vedno so bile na oddelku le tri študentke. Bile so prve, zato so bili zlasti profesorji malo zmedeni, saj med slušatelji niso bili navajeni ženskih obrazov. Vendar se zaradi tega niso odpovedali svojemu, po današnjih standardih politično nekorektnemu humorju. »Dandanes bi bil nesprejemljiv, mi smo ga preživeli. Bile so pač slabe šale,« dobrovoljno ugotavlja. V resnici je več diskriminacije kakor zaradi spola doživela zaradi tega, ker je bila tujka – zaradi zakona, ki je na začetku sedemdesetih še prepovedoval delo tujcem na univerzi, denimo, ni bila plačana za znanstveno delo, ki ga je opravljala za nekega profesorja.
Nebesa za znanstvenika
Doktorirala je kot prva ženska na oddelku in se posvetila infrardeči znanosti, saj je tam lahko uporabila svoje znanje eksperimentalne fizike. Že med študijem jo je k sodelovanju povabil profesor William Wolfe, strokovnjak za infrardeče sevanje. Na univerzi so ravno ustanavljali inštitut z izjemno dobrimi (finančnimi) razmerami za delo; dobila je priporočila, predvsem pa na voljo vso potrebno opremo. »Laboratorij je bil krasno opremljen. To so bila nebesa na zemlji za znanstvenika.«
Tehnologija se je takrat hitro razvijala, možnosti za raziskovanje je bilo veliko tudi zaradi človekovega hotenja po raziskovanju vesolja. »Ko sem to gledala po televiziji, takrat smo bili še v Ljubljani, sem osupnila nad velikanskim inženiringom, nad nepojmljivim številom institucij in ljudi, ki so sodelovali v projektu. To je bilo zame nepredstavljivo. Moj oče je bil znanstvenik, ki je najraje delal sam. Mene je jemal s sabo, kadar je potreboval pomoč in podporo, zlasti v dolgih nočeh.«
Alešu Strojniku mnogi pripisujejo zasluge za hčerin uspeh v znanosti, vendar se sama s tem ne strinja povsem. »Oče resnici na ljubo ni imel tolikšnega vpliva. Verjetno sem podedovala gene za znanost, morda sem bila tudi nadpovprečno radovedna, toda zadnja tri leta, preden smo šli v Ameriko, je bil on v tujini, zato ni imel prav veliko pri mojem vpisu na študij fizike v Ljubljani. Me je pa rad uporabil za pomoč pri delu.«
Nagrada Georgea W. Goddarda
Podoba velikega števila ljudi, ki si jo je leta 1969 vtisnila v spomin, jo je spremljala in še zmeraj težko dojame, da je v podjetju, ki je pomembno sodelovalo pri začetnih korakih človekovega osvajanja vesolja, delala že leta 1978. Tam je kmalu postala vodja oddelka za optično znanost; imela je svoj laboratorij, lep proračun in skoraj ducat podrejenih. Njeno delo takrat – proučevala je lastnosti laserskih žarkov – še ni bilo povezano z vesoljem, kjer je dosegla največji preboj, za katerega je leta 1996 dobila nagrado Georgea W. Goddarda. To se je zgodilo v Laboratoriju za reaktivni pogon (JPL), Nasinem raziskovalnem središču, ki spada pod Kalifornijski tehnološki inštitut (Caltech).
Tam je sodelovala pri precej futurističnem projektu optičnega procesiranja, dokler ni pritegnila pozornosti šefa oddelka za navigacijske sisteme, ki je imel pred sabo zahtevno nalogo, in sicer usposobiti satelit, da se sam orientira na temelju slike, ki jo zazna. »Moji krasni inženirji niso uspešni. Ali bi prišla k nam? Potrebujemo nekoga, ki bi nalogo rešil v dveh letih,« ji je menda rekel. »Hvaležno sem se pustila ukrasti, kajti to je bila zame odlična priložnost, čeprav možnost za uspeh ni bila posebno velika.« A ji je uspelo, v približno letu in pol. V slepem eksperimentu se je nekoliko zapletlo: »Šli smo v observatorij in prva dva dni ni delovalo. Potem smo se malo praskali po glavi, se vrnili k izračunom in nazadnje ugotovili, da manjka en kosinus. Zmeraj manjka kakšen kosinus,« doživeto opisuje. V naslednjem poskusu je brezhibno delovalo – satelit z njenim prispevkom ni imel le oči, ampak tudi občutek za orientacijo. Njen navigacijski instrument so vgradili v sondo Cassini, ki je do lani proučevala Saturn.
Odkrivanje planetov
Dosežek, ki ji je omogočil preboj, ni bil samoumeven. »To je pomenilo, da sem na JPL hodila ob šestih zjutraj in se vračala domov ob enajstih zvečer.« Kdaj je torej utegnila poviti tri otroke? »Prej,« med smehom odgovori. Maureen je stara 36 let, Susan 32 in Michelle 30. Ko je dobila projekt na JPL, bilo je v drugi polovici osemdesetih, je bila Michelle še zelo majhna, a ravno takrat njen mož ni delal in je prevzel skrb za hčerke. Pozneje je zbolel in umrl, prizadela ga je amiotrofična lateralna skleroza, ALS, ki je vplivala na to, da je Maureen naredila magisterij iz nevrologije. Globoko v življenje družine je zarezala tudi Marijina bolezen; za rakom je prvič zbolela leta 2008, od takrat ga je premagala še dvakrat. »Pet let sem brez bolezni,« zmagoslavno poudari. Lani je zbolela tudi njena hči Michelle.
Marija Strojnik je zdaj zaposlena v centru za optične raziskave na Univerzi v Leonu v Mehiki. Tam ima, kot pravi, precej dober položaj, lepe možnosti za raziskovanje in predvsem veliko svobode, zaradi katere laže usklajuje znanstveno delo z zasebnim življenjem. Zadnjih dvajset let se ukvarja z odkrivanjem planetov. »Sledim otroški želji po odkrivanju prostora.« Zasnovala je poseben instrument z interferometrom, ki je sposoben zaznati obstoj planeta. »Če planeta ne vidimo, to še ne pomeni, da ga ni. Podobno kot pred odkritjem mikroskopa nismo vedeli, da obstajajo mikroorganizmi.« Instrument še vedno razvija in verjame, da bo uspešen, zdaj le čaka, katera vesoljska agencija ga bo prva vzela za svojega, ameriška Nasa ali evropska Esa.
»To sem jaz«
Brez dela, raziskovanja si ne more predstavljati življenja. »Navadila sem se garati. Ne vem, kako bo, ko se bom upokojila. To sem jaz, to me osrečuje,« pripoveduje z žarom. Tega izražajo njene oči, deloma skrite za očali, vendar iskrive in osredotočene. Vselej ni bilo tako. Po stari materi je podedovala nistagmus, nenadzorovano gibanje očesnih zrkel, a se ga je naučila premagovati. Podobno kot plahost. Dekle, ki se je balo nastopati in se celo poskušalo izogibati kongresom, je te nazadnje organiziralo. »Šele ko sem postala vodja kongresov, sem začela z večjo lahkoto nastopati. Ko sem mislila na dobro kongresa, sem pozabila na osebno nelagodje.« Deloma pa je za to kriva tudi ljubezen do dela: »Znanstveniki neznansko radi govorimo. Tako radi imamo svoje delo.« Zdaj na svojem področju trideset let pripravlja kongrese, izvoljena je bila za častno članico ameriške optične zveze, uvrstili so jo med petsto najpomembnejših znanstvenikov 21. stoletja ... Ko nastopa, ne uporablja pripomočkov, ampak preprosto pripoveduje o svojem delu – kot med prijatelji.
Danes je svetovno priznana fizičarka, katere življenjska zgodba malo spominja na biografijo Katherine Johnson, temnopolte matematičarke, ki je bila zaslužna za prve polete v vesolje. Če bi poskušali na enem mestu našteti njene dosežke, bi se izgubili v podatkih, toda Marija Strojnik, ki je očetovemu priimku pozneje dodala še moževega Scholl, se skromno naveže na omenjeno matematičarko – v primerjavi s to zgodbo o diskriminaciji je njena povsem navadna.
Tudi ona se je srečala z diskriminacijo; to je bilo pravzaprav neizogibno, kajti ko je njen oče Aleš Strojnik, elektrotehnik, ki je izdelal naš prvi elektronski mikroskop, sprejel službo v Združenih državah Amerike, je postala edina študentka na fizikalnem oddelku Univerze v Arizoni. »Ne le da sem bila edina študentka, niti med uslužbenci ni bilo žensk, razen tajnic.« In tako se je ona srečevala z majhnimi tegobami, kot je to, da v stavbi, kjer je poslušala predavanja, ni bilo stranišča za ženske.
Marljiva in plašna
Študij fizike je končala v dveh letih, saj je vsako leto opravila še polovico predmetov iz naslednjega letnika. Pri tem znova ne dovoli, da bi omenjali kakšno posebno nadarjenost. Svoj uspeh pripisuje predvsem delu in marljivosti. »Neznansko se bojim neuspeha. Če mi kdo reče, da tega ne bom zmogla, je to zame izziv.«
Pravi, da je bilo njeno življenje v Ameriki precej omejeno. Bila je bodisi doma bodisi na fakulteti. Oče se je posvečal znanstvenemu delu, mama je rada potovala, zato je Marija študirala tako rekoč od jutra do večera. »Ko smo prišli v Ameriko, sem bila zelo plašna. Mislim, da v dveh letih nisem spregovorila več kot deset stavkov. Poleg tega moja angleščina ni bila prav dobra. Ko sem koga ogovorila, mi je ponavadi odvrnil, da me ne razume.« To se je spremenilo, ko so zlasti kolegi ugotovili, da je dobra študentka: »Če so kaj potrebovali, so me vselej razumeli. Takrat sem spoznala, da človek vse razume, če je treba.«
Ko se je vpisala na doktorski študij na oddelku za optično znanost na arizonski univerzi, ni bila več edina ženska, toda razmerje med spoloma se ni veliko spremenilo, kajti še vedno so bile na oddelku le tri študentke. Bile so prve, zato so bili zlasti profesorji malo zmedeni, saj med slušatelji niso bili navajeni ženskih obrazov. Vendar se zaradi tega niso odpovedali svojemu, po današnjih standardih politično nekorektnemu humorju. »Dandanes bi bil nesprejemljiv, mi smo ga preživeli. Bile so pač slabe šale,« dobrovoljno ugotavlja. V resnici je več diskriminacije kakor zaradi spola doživela zaradi tega, ker je bila tujka – zaradi zakona, ki je na začetku sedemdesetih še prepovedoval delo tujcem na univerzi, denimo, ni bila plačana za znanstveno delo, ki ga je opravljala za nekega profesorja.
Nebesa za znanstvenika
Doktorirala je kot prva ženska na oddelku in se posvetila infrardeči znanosti, saj je tam lahko uporabila svoje znanje eksperimentalne fizike. Že med študijem jo je k sodelovanju povabil profesor William Wolfe, strokovnjak za infrardeče sevanje. Na univerzi so ravno ustanavljali inštitut z izjemno dobrimi (finančnimi) razmerami za delo; dobila je priporočila, predvsem pa na voljo vso potrebno opremo. »Laboratorij je bil krasno opremljen. To so bila nebesa na zemlji za znanstvenika.«
Tehnologija se je takrat hitro razvijala, možnosti za raziskovanje je bilo veliko tudi zaradi človekovega hotenja po raziskovanju vesolja. »Ko sem to gledala po televiziji, takrat smo bili še v Ljubljani, sem osupnila nad velikanskim inženiringom, nad nepojmljivim številom institucij in ljudi, ki so sodelovali v projektu. To je bilo zame nepredstavljivo. Moj oče je bil znanstvenik, ki je najraje delal sam. Mene je jemal s sabo, kadar je potreboval pomoč in podporo, zlasti v dolgih nočeh.«
Alešu Strojniku mnogi pripisujejo zasluge za hčerin uspeh v znanosti, vendar se sama s tem ne strinja povsem. »Oče resnici na ljubo ni imel tolikšnega vpliva. Verjetno sem podedovala gene za znanost, morda sem bila tudi nadpovprečno radovedna, toda zadnja tri leta, preden smo šli v Ameriko, je bil on v tujini, zato ni imel prav veliko pri mojem vpisu na študij fizike v Ljubljani. Me je pa rad uporabil za pomoč pri delu.«
Nagrada Georgea W. Goddarda
Podoba velikega števila ljudi, ki si jo je leta 1969 vtisnila v spomin, jo je spremljala in še zmeraj težko dojame, da je v podjetju, ki je pomembno sodelovalo pri začetnih korakih človekovega osvajanja vesolja, delala že leta 1978. Tam je kmalu postala vodja oddelka za optično znanost; imela je svoj laboratorij, lep proračun in skoraj ducat podrejenih. Njeno delo takrat – proučevala je lastnosti laserskih žarkov – še ni bilo povezano z vesoljem, kjer je dosegla največji preboj, za katerega je leta 1996 dobila nagrado Georgea W. Goddarda. To se je zgodilo v Laboratoriju za reaktivni pogon (JPL), Nasinem raziskovalnem središču, ki spada pod Kalifornijski tehnološki inštitut (Caltech).
Tam je sodelovala pri precej futurističnem projektu optičnega procesiranja, dokler ni pritegnila pozornosti šefa oddelka za navigacijske sisteme, ki je imel pred sabo zahtevno nalogo, in sicer usposobiti satelit, da se sam orientira na temelju slike, ki jo zazna. »Moji krasni inženirji niso uspešni. Ali bi prišla k nam? Potrebujemo nekoga, ki bi nalogo rešil v dveh letih,« ji je menda rekel. »Hvaležno sem se pustila ukrasti, kajti to je bila zame odlična priložnost, čeprav možnost za uspeh ni bila posebno velika.« A ji je uspelo, v približno letu in pol. V slepem eksperimentu se je nekoliko zapletlo: »Šli smo v observatorij in prva dva dni ni delovalo. Potem smo se malo praskali po glavi, se vrnili k izračunom in nazadnje ugotovili, da manjka en kosinus. Zmeraj manjka kakšen kosinus,« doživeto opisuje. V naslednjem poskusu je brezhibno delovalo – satelit z njenim prispevkom ni imel le oči, ampak tudi občutek za orientacijo. Njen navigacijski instrument so vgradili v sondo Cassini, ki je do lani proučevala Saturn.
Odkrivanje planetov
Dosežek, ki ji je omogočil preboj, ni bil samoumeven. »To je pomenilo, da sem na JPL hodila ob šestih zjutraj in se vračala domov ob enajstih zvečer.« Kdaj je torej utegnila poviti tri otroke? »Prej,« med smehom odgovori. Maureen je stara 36 let, Susan 32 in Michelle 30. Ko je dobila projekt na JPL, bilo je v drugi polovici osemdesetih, je bila Michelle še zelo majhna, a ravno takrat njen mož ni delal in je prevzel skrb za hčerke. Pozneje je zbolel in umrl, prizadela ga je amiotrofična lateralna skleroza, ALS, ki je vplivala na to, da je Maureen naredila magisterij iz nevrologije. Globoko v življenje družine je zarezala tudi Marijina bolezen; za rakom je prvič zbolela leta 2008, od takrat ga je premagala še dvakrat. »Pet let sem brez bolezni,« zmagoslavno poudari. Lani je zbolela tudi njena hči Michelle.
Marija Strojnik je zdaj zaposlena v centru za optične raziskave na Univerzi v Leonu v Mehiki. Tam ima, kot pravi, precej dober položaj, lepe možnosti za raziskovanje in predvsem veliko svobode, zaradi katere laže usklajuje znanstveno delo z zasebnim življenjem. Zadnjih dvajset let se ukvarja z odkrivanjem planetov. »Sledim otroški želji po odkrivanju prostora.« Zasnovala je poseben instrument z interferometrom, ki je sposoben zaznati obstoj planeta. »Če planeta ne vidimo, to še ne pomeni, da ga ni. Podobno kot pred odkritjem mikroskopa nismo vedeli, da obstajajo mikroorganizmi.« Instrument še vedno razvija in verjame, da bo uspešen, zdaj le čaka, katera vesoljska agencija ga bo prva vzela za svojega, ameriška Nasa ali evropska Esa.
»To sem jaz«
Brez dela, raziskovanja si ne more predstavljati življenja. »Navadila sem se garati. Ne vem, kako bo, ko se bom upokojila. To sem jaz, to me osrečuje,« pripoveduje z žarom. Tega izražajo njene oči, deloma skrite za očali, vendar iskrive in osredotočene. Vselej ni bilo tako. Po stari materi je podedovala nistagmus, nenadzorovano gibanje očesnih zrkel, a se ga je naučila premagovati. Podobno kot plahost. Dekle, ki se je balo nastopati in se celo poskušalo izogibati kongresom, je te nazadnje organiziralo. »Šele ko sem postala vodja kongresov, sem začela z večjo lahkoto nastopati. Ko sem mislila na dobro kongresa, sem pozabila na osebno nelagodje.« Deloma pa je za to kriva tudi ljubezen do dela: »Znanstveniki neznansko radi govorimo. Tako radi imamo svoje delo.« Zdaj na svojem področju trideset let pripravlja kongrese, izvoljena je bila za častno članico ameriške optične zveze, uvrstili so jo med petsto najpomembnejših znanstvenikov 21. stoletja ... Ko nastopa, ne uporablja pripomočkov, ampak preprosto pripoveduje o svojem delu – kot med prijatelji.
