Zób

V tem tednu je pozornost pritegnil zob. Ne tisti, ki zaboli sredi noči, ampak 235 milijonov let star fosil zoba morskega plazilca. Besede so malo podobne fosilom, saj hranijo spomin – fosili hranijo spomin na življenje, besede pa spomin na to, kako življenje doživljamo in ga razumemo. A vendar je razlika – fosil lahko obstaja milijone let, beseda pa preživi le, če jo ljudje ohranjamo živo.

V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je zob opredeljen kot trd, bel izrastek v spodnji in zgornji čeljusti za grizenje, žvečenje hrane. Zob lahko hitro uide iz ust in tudi v slovenščini zob ni ostal samo v ustih. Postal je poimenovanje za vse, kar je po obliki podobno zobu – zobe imajo žaga, glavnik, dereze; zob je lahko skalna škrbina. Ko obliko prepoznamo v drugem predmetu, besedo prenesemo nanj, beseda pa dobi nov pomen.

Pri Idriji našli izjemno velik zob 235 milijonov let starega morskega plazilca

To ni posebnost slovenščine, saj se tako pomeni prenašajo tudi v drugih jezikih (zob žage je v hrvaščini zub pile, v nemščini die Zähne einer Säge in v angleščini a saw tooth). Svet pogosto doživljamo podobno in si ga tudi podobno razlagamo, čeprav to počnemo v različnih jezikih.

Da je zob del našega razumevanja sveta, razkriva tudi frazeologija. Stisnemo zobe, ko moramo zdržati. Kažemo zobe, ko se upremo ali grozimo. Če si polomimo zobe, smo se lotili pretežke naloge. Kadar molčimo, držimo jezik za zobmi. Če nosimo koga po zobeh, ga opravljamo. Sčasoma pa vse načne zob časa. Četudi vse načne zob časa, nekatere sledi ostanejo – v kamnu kot fosili, v jeziku kot besede.

***

Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: dr. Manca Černivec.