Tiskane izdaje
LG je izbral morda nenavadno, morda pa tudi logično taktiko, kako izstopati v svetu vrhunskih pametnih telefonov, kjer so si izdelki vse bolj podobni. Pri svojem letošnjem zastavonoši, modelu g4, je zadržal vse tiste lastnosti, ki so jih tekmeci v želji po čim bolj všečnih izdelkih opustili. Rezultat je tehnološko in uporabnostno odličen telefon, ki pa vzbuja malo čustev.
Oblikovno in konceptno je g4 jasno nadaljevanje tega, kar je korejsko podjetje začrtalo že z lanskim g3. Telefona sta si na pogled zelo podobna, tudi skorajda enako velika, razlika je le v rahli ukrivljenosti novinca, ki občasno prikliče spomin na pravega upognjenca g flex. Ker pa so na LG-jeve telefone letele podobne kritike o pretirani plastičnosti kot na Samsungove, je g4 na voljo tudi v različici »premium«, pri kateri je zadnji pokrovček usnjen (usnje je seveda naneseno na plastično osnovo). Zraven kupec dobi še običajen plastičen pokrov, ki ima za lepši videz, ne pa tudi boljši oprijem, nekakšen diamantni vzorec, a svojega porekla kljub vsemu ne more skriti.
Velik napredek pri zaslonu
Usnjena različica je bolje videti v živo kot na slikah, še bolj pa bi bili veseli, če bi se snovalci odpovedali šivoma na sredini. To bi pomagalo tako pri videzu kot uporabi, ko je telefon na mizi. Ker ima tipke zadaj, ga je treba zbuditi z dvojnim trepljajem po zaslonu, koda za odklepanje zahteva štiri pritiske na zaslon, medtem pa se telefon ziba kot čoln, saj leži na tistih dveh šivih. Tudi kakršnakoli druga uporaba na mizi, ne da bi telefon prijeli v roko, je enako zibajoča. Daje pa usnje bistveno boljši oprijem in občutek v roki, prav tako med preizkušanjem nismo opazili pretiranih prask v usnju. Kako bo s tem na dolgi rok, bomo ugotavljali v podaljšanem testu. Supertestni g4, ki bo z nami ostal vsaj pol leta, smo ravno začeli uporabljati.
Lanski g3 je bil eden prvih telefonov z zaslonom razločljivosti QHD (1440 x 2560), a se mu je poznalo, da je tehnologija še na začetku življenjske dobe. Prenizka svetilnost in kontrastno razmerje ter dokaj blede barve so dali slabši rezultat kot pri nekaterih telefonih z nižjo razločljivostjo. Še zdaj težko trdimo, da taka razločljivost na telefonskem (tablifonskem) zaslonu prinese kakšno opazno prednost v primerjavi s full hd (1080 x 1920), toda LG-jev novi zaslon je bistveno bolj kakovosten kot lanski. Barve so lepše, črna bolj črna in bela bolj bela, le svetilnost je še vedno precej skromna. Toda z najvišjo oziroma samodejno nastavitvijo je zaslon dobro viden tudi na soncu. Zaslon v Samsungovih galaxyjih s6 in s6 edge se nam na pogled zdi lepši, a razlika je zanemarljiva. Applovi izdelki imajo verjetno po kakovosti (pravilnost barv, kontrasti, svetilnost …) še vedno najbolj izpopolnjene zaslone, vendar se ne ponašajo s tako visokimi razločljivostmi, ki se najbolj poznajo pri ogledu fotografij in videov v razločljivosti 4K – lahko tistih, posnetih s samim telefonom.
Komaj verjeten fotoaparat
Poleg zaslona pri g4 izstopa fotoaparat. LG je že od g2 naprej lovil Samsung in druge ter jih zdaj ujel, morda celo prehitel. Skupaj s konkurenčnim s6 je g4 dokaz, da so telefoni tudi brez dodatnih izboklin, v povsem običajnem, nefotografskem ohišju (kot ga imata nokia lumia 1020 ali samsung galaxy k zoom), fotografsko postali povsem primerljivi z žepnimi fotoaparati. Oba korejska izdelka imata skoraj enako veliko tipalo kot fotografski žepniki, in čeprav je čezenj precej enostaven objektiv, je kakovost fotografij na ravni, ki je nenamenski fotofoni še niso dosegli. V fotografijah je skoraj neverjetno veliko podrobnosti, dinamični razpon je razmeroma velik, šuma presenetljivo malo in fotoaparat v slabi svetlobi zajame neprimerno več kot večina drugih, vgrajenih v telefone. Poleg tega je hiter in ponuja obilico ročnih nastavitev – posebej uporabna je možnost podosvetlitve – in zajemanje v surovem načinu (raw). A je pri tem načinu fotografija jpg v nekoliko nižji razločljivosti in obrezana. Z izjemo nokie 808 in lumie 1020 tako fotografsko sposobnega telefona še ni bilo. In ker za to ni potrebna nikakršna žrtev – telefon ni pretirano debel, nima izbokline, na račun kakovosti fotografij ne trpi hitrost – je po našem mnenju (skupaj z galaxyjem s6) trenutno najboljši nadomestek običajnega žepnega fotoaparata. Niti pomanjkanje zuma ni večja težava. Zlasti ker je g4 tudi bistveno boljša videokamera kot vsak žepnik. Snema zelo spodoben video v razločljivosti 4K, ponuja možnost počasnih posnetkov, in ker je mogoče vstaviti kartico micro sd, prostora za videe ne bi smelo zmanjkati.
Škoda, da nekatere druge zamisli inženirjev, referentov, ki naročajo sestavne dele, in marketingarjev niso najbolje usklajene z izjemnim foto-video delom. Zvočnik so postavili na najslabše možno mesto – na zadnjo stran telefona. Pa še po kakovosti ne izstopa. Dvojni pritisk na tipko za zmanjšanje glasnosti resda hitro zažene fotoaparat, a potem tudi zajame fotografijo, ki je lahko zmazana, ker samodejna izostritev še ni do konca opravila svojega dela. In tipka na zadnji strani za fotografiranje ni najbolj primerna.
Spodobila bi se ličnejša programska oprema
Pri telefonih z zaslonom QHD se vedno poraja vprašanje trajanja baterije. Glede tega je g4 kar presenetil, saj se ob enaki kapaciteti in večji zmogljivosti procesorja kot lani poraba ni poslabšala. Morda se je celo izboljšala. Celo dva dneva uporabe med polnjenjema bi se dalo iztisniti iz nje. In še zamenjati jo je možno, nadomestno pa polniti v zunanjem polnilniku. Taka fleksibilnost je danes že zelo redka in verjetno za kakšnega uporabnika še vedno dobrodošla.
Po drugi strani se med vsakodnevno uporabo tako rekoč ne pozna, da so se omenjeni zaposleni v LG-ju odločili za Qualcommov 6-jedrni (2+4) procesor snapdragon 808 namesto hitrejšega osemjedrnega 810. Ta se bolj greje, razen če mu znižajo frekvenco, kar pa pomeni, da ni več tako hiter. Zato je 808 povsem dobra izbira, le v kakšni igri bi morda lahko ugotovili razliko, a že dolgo nismo zasledili kakšne nove, grafično zelo zahtevne. Hitrostni prvak je še naprej Samsungov procesor iz galaxyja s6, ki pa je pod obremenitvami tudi energijsko potratnejši.
LG je v skladu s splošnimi smernicami nekoliko omilil razraščenost svoje androidne preobleke, ki pa še vedno ponuja kup možnosti in je še naprej med oblikovno najmanj privlačnimi. Od funkcionalnosti, kot so dve odprti aplikaciji na zaslonu, »pametna« obvestila, podrsanje s prsti za to in ono, nam je bila najbolj všeč možnost zajemanja selfijev z razpiranjem pesti (uporabnik pred telefon, ki ga drži z eno roko, postavi v pest stisnjeno drugo dlan, in ko jo telefon prepozna, jo razpre, da sproži fotografiranje z zakasnitvijo treh sekund). Pa še to bi z lahkoto pogrešali. Izdelek, kot je g4, bi nujno potreboval ličen android z uporabnimi, a nevsiljivimi možnostmi. Nekaj podobnega cyanogenu na telefonu oneplus one. Morda bodo puristi prišli na svoj račun proti koncu leta, ko se obeta novi LG-jev nexus s čistim Googlovim androidom.
Slog zaostaja za tehnologijo
LG g4 brez dvoma ponuja najboljše razmerje med kakovostjo in ceno v skupini vrhunskih pametnih telefonov. V operaterskih ponudbah ga je mogoče v običajni različici, s plastičnim pokrovom, kupiti za manj kot 500 evrov oziroma za približno stotaka manj kot galaxyja s6. Pri usnjeni različici premium se razlika zmanjša na 50 evrov. Kljub vsemu pa nismo prepričani, da je dejansko najboljši nakup. Racionalno da, čustveno pa ne. Res je, z usnjem in fleksibilnostjo, ki so jo drugi proizvajalci opustili, je drugačen. Pa vseeno ne izžareva pripadnosti višjemu cenovnemu (premijskemu) razredu in tekmeci poleg ekskluzivnejših materialov ponujajo še nekatere prednosti – čitalnik prstnih odtisov (galaxy s6 in iphone 6+), brezžično polnjenje (s6), vodotesnost (xperia z3) in na splošno všečnejšo programsko opremo (htc one m9, iphone, oneplus one). Zato se veselimo nexusa, kjer bo LG-jeva vrhunska tehnologija domnevno združena z lepšim uporabniškim vmesnikom in zapakirana v prijetnejše (manjše) ohišje.
