Tiskane izdaje
Za dva tisoč evrov zdaj ni več težko dobiti kakovostnega televizorja 4k, ki ima poleg tega še podporo za hdr. Ta naj bi bistveno izboljšal kakovost slike, kar smo preverili pri Sonyjevem xd85. Televizor ima svoje adute, vendar mu malo zmanjka do ideala, ki bi ga za tako ceno želeli videti.
Sony je v letošnji modelski paleti ohranil skoraj izključno modele z zasloni 4k in podporo načinu hdr. Ta, kot smo že pisali, prinaša bolj svetlo, kontrastno in barvito sliko. Predvsem pa večje in boljše dinamično razmerje, kar pomeni, da so lahko v istem motivu tako zelo svetli kot precej temni predeli, a kljub temu ne nastajajo niti presvetlitve niti popolna črnina, v kateri bi se izgubljale podrobnosti. Toda za tovrstni prikaz mora biti izpolnjenih več pogojev. Slika mora biti posneta, obdelana in distribuirana v ustreznem načinu. Televizor pa mora imeti primeren zaslon in podpirati tovrstni zapis slike. Sonyjev model xd85, preizkusili smo ga v velikosti 139 centimetrov oziroma 55 palcev s celotno oznako kd55xd8577s, zagotovo izpolnjuje drugi pogoj. Nismo pa povsem prepričani, da je sam zaslon strojno povsem na ravni za resničen prikaz slike hdr.
Hdr je in ga ni
Televizor sicer prikaže sliko, nad katero se bo težko kdo pritoževal, le nekoliko se je treba pozabavati z njenimi nastavitvami. Še posebej glede barvne temperature. Najbolj nam je všeč obdelovanje slike, ki ga izvajajo slikovni procesor in algoritmi, saj je vse skupaj že brez večjih popravkov v nastavitvah videti manj izumetničeno kot pri televizorjih katere druge znamke. Tudi ostrina in gibanje sta na ravni, kot jo v tem razredu pričakujemo, nekaj več pa smo pričakovali od svetilnosti in kontrastnega razmerja. Tudi zato pri načinu hdr nismo bili tako fascinirani, kot proizvajalci obljubljajo in kot smo bili na nekaterih predstavitvah. Pri ogledu vsebin na storitvi netflix (denimo seriji Marco Polo in Daredevil) smo opazili, da je manj nevarnosti, da bi bile scene presvetljene ali pretirano temne, ni pa bilo tiste svetilnosti in barvitosti, ki smo si jo obetali. Torej spodbudno, a malce premalo za spektakularno. Ko zazna vir, hdr sicer televizor sam preklopi v ustrezne nastavitve slike, ki jih je mogoče še nekoliko prilagajati, ne da pa se takrat spremeniti načina iz hdr v nekaj drugega.
Android v dobrem in slabem
Na televizorju deluje sistem android (6.0), in to zelo gladko, bolje kot na televizorjih Philips. Za določena opravila, denimo ogled fotografij in videov iz zunanjih medijev, so tu privzete enake aplikacije kot na pametnih telefonih xperia. Seveda je mogoče uporabiti tudi kakšne druge iz trgovine play, a vseeno bi si želeli, da proizvajalec ne bi povsem opustil svojih sistemskih predvajalnikov in povsem prešel na androidne aplikacije. Sony stavi na upravljanje z glasom, ki dejansko deluje dobro. Tudi v slovenščini. Razumel je večino naših narekov in vprašanj, seveda pa smo morali biti povezani v internet. Vseeno pa bi vsaj za določene okoliščine, recimo za vpisovanje gesel in za takrat, ko je dnevna soba polna ljudi, raje imeli polno tipkovnico na daljinskem upravljalniku ali možnost uporabe tipkovnice na telefonu, ker se nam takrat pogovarjanje s televizorjem ne zdi najprimernejša možnost.
Nujni so zunanji zvočniki
Zvok ni najmočnejši adut tega modela in toplo priporočamo zunanje zvočnike. V tankih televizorjih nekako ne pričakujemo dobrega zvoka, razen če imajo dodane zvočnike, kot spodaj opisani philips ali določeni lanski Sonyjevi modeli. Vseeno pa bi za tolikšno ceno lahko glasba zvenela tudi bolje. Snovalci bi se lahko potrudili tudi z integracijo napajalnika v sam televizor, saj tako nekje na tleh ali omari leži prava napajalniška opeka. Uradna razlaga je, da se s tem izogibajo pregrevanju, bolj verjetno pa je, da enostavno niso delali dodatne optimizacije komponent v notranjosti ohišja.
Sonyjevemu modelu tik pod vrhom cenovne lestvice tako malenkost zmanjka do vrhunskosti. Ta je očitno rezervirana za nekaj sto evrov dražji xd93, ki ga bomo opisali v prihodnjih tednih in ki po prvih vtisih bolj samozavestno prikaže, kaj zmore hdr.
