Danes na Twitterju (9. 10.)

Slovenščina in splošna razgledanost na Twitterju (in sicer) – plus še nekaj o starih novinarskih mačkih.

Objavljeno
09. oktober 2013 14.19
Marko Crnkovič, Delo.si
Marko Crnkovič, Delo.si
Novinarska pomota dneva je bila navedba v @Poletsi (143 fol.) članku o živalih v vesolju, pardon, živalih na vesoljskih misijah. (Seveda so jo hitro popravili.) @intima (685 fol.) je opazil, da je avtorica omenila »rusko premierko Nikito« Hruščov. Vprašal sem se: »Le kaj bi na to rekli tetka Vanja in moja sestrična Aljoša?«

Malo pozneje sem imel imel slovnično blokado, ko se nikakor nisem mogel spomniti, kako se sklanjajo »listi« v orodniku: z listi ali z listmi? Čisti blackout. Bolj ko sem razmišljam, manj mi je bilo jasno.

Ste si že kdaj ponavljali neko besedo tako dolgo, da se vam je zazdela totalno čudna? Poskusite petnajstkrat naglas izgovoriti »kmalu«. Ta je moj favorit.

Eden največjih uspehov v moji karieri je ta, da sem dosegel, da se mojih tekstov ne lektorira. Seveda jih še kdo prebere, ker tako nezmotljiv pa spet nisem, da se mi ne bi vsake toliko nekaj zatipkalo – čeprav za razliko od mnogih za sabo pred objavo tekst preberem –, ampak načeloma velja don’t touch.

Ker sem zelo nehvaležna stranka, sem vsem, ki to spoštujejo, seveda globoko hvaležen.

No, ni pa se mi nerodno obrniti po pomoč na lektorje, kadar sem v dvomih in/ali zadregi. Tako sem glede teh listov vprašal kolega, kako se prav sklanja. Povedal mi je in mi priporočal Besano, kjer lahko te zadeve kadarkoli sam preverim. Tam pa sem v predstavitvi možnosti lektoriranja odkril naslednji faux pas: »In to sproti med tem, ko pišete besedilo.«

Najbolj sem se moral strinjati s @PrinasalkaZlata (507 fol.), ki je odvrnila: »Že mogoče. A ko bi večina novinarjev svoja besedila spustila skoznjo, bi bil napredek naravnost neverjeten.« In potem še dodala dva zabavna primera (tega in tega).

V davnih, pradavnih časih pred internetom in Twitterjem so obstajali jezikovni kotički. Če danes gledamo nazaj, je bila to odlična pogruntavščina za jezikovno razsvetljevanje ljudi, tudi novinarjev. Znamenit, tako rekoč generični naslov jezikovnih kotičkov je bil Pet minut za boljši jezik. Ne spomnim se, ali ga je pisal Toporišič ali Gradišnik ali še kdo.

Če danes guglam, najdem pod tem naslovom samo delo Toma Korošca, slavista s FDV (FSPN) – predstavljajte si to neverjetno kombinacijo! –, ki pa je bil še najbolj znan po tem, da se je rad kregal z mano v pismih bralcev (in je bil med manj navdušenimi udeleženci mojega habilitacijskega predavanja za en semester leta 2004). Mislim pa, da si je naslov samo izposodil.

Omembe vredno je tudi to, da sem v začetku 90. v @sobotna (1.780 fol.), še pred prvo rundo kolumen (1995–2000), imel tudi sam jezikovni kotiček pod nadnaslovom Pet sekund za boljši jezik. Pravzaprav je to bil bolj jezikovni manifest. Moram enkrat pobrskati po dokumentaciji.

Nepozabna je bila Dlaka na jeziku, jezikovna rubrika Staneta Ivanca, pokojnega zunanjepolitičnega novinarja Dela in predsednika Jezikovnega razsodišča pri SZDL. Spomnim se, da je enkrat kot primer neprimernega kopičenja metafor v naslovih – domnevno slikovitega, privlačnega, kao catchy izražanja, kot bi temu rekli danes – navedel resnični primer: »Samo s politiko majhnih korakov bomo splavali na zeleno vejo«.

Včasih se sprašujem, ali po preranem odhodu zlate generacije velikih novinarskih imen – ki so že v mojih začetniških časih veljali za stare mačke – sploh še obstajajo rodovi, ki bi znali delati (času primerne) tiskane medije. Andrej Novak (Wikipedija še ne ve, da je umrl leta 1994), Stane Ivanc, Janez Stanič, Božidar Pahor, Bodgan Pogačnik, Jože Šircelj...

Posebej izpostavljam Janeza Sršena, nekdanjega vodjo lektorske službe na Delu. Bil je nepoboljšljiv jezikovni konservativec in purist, s katerim sva si konec osemdesetih vzajemno skakala v lase.

Nočem se posipavati s pepelom, ampak jemljem nazaj vse spore, ki sva jih z moje strani imela. Bili so brezpredmetni. Dandanes sta stanje jezika in stopnja pismenosti med novinarji tako obupno nizka zato, ker ni več avtoritet – praktičnih avtoritet, ne le simboličnih! –, kakršna je bil Sršen.

—————

@crnkovic (10.834 fol.), @Delo (12.957 fol.)

—————

PS Mihu Zadnikarju: Stavek »Eden največjih uspehov v moji karieri je ta, da sem dosegel, da se mojih tekstov ne lektorira.« je precej pravilen. Resda bi bilo načeloma pravilneje napisati »Eden največjih uspehov v moji karieri je ta, da sem dosegel, da moji teksti niso lektorirani.«, vendar se mi to ne zdi dovolj natančno. Toda predlagana varianta – »Eden največjih uspehov v moji karieri je ta, da sem dosegel, da se moji teksti ne lektorirajo.« –, je naslabši možni pasiv, ki ga je možno uporabiti. Teksti seveda ne lektorirajo sami sebe. Bolje zveni »se (jih ne) lektorira«, po analogiji z brezosebnim fr. »on« ali nemškim »man«.