Dobro jutro: Češnje

Vzameš lestev, v levo pod komolec košaro, z desno poprimeš za gladko hrapavo vejo in dvigneš ne več ravno najbolj gibčno telo. S spodnjih vej počasi prilezeš v vrh krošnje, kraljestvo v višavah. Nekam med nebo in zemljo. Končno si lahko privoščiš pogled zviška. Pod tabo so strehe, še nižje se na soncu greje sosedov tiger (v resnici je maček), blizu, na dosegu roke so ptice. Če primeš za pecelj, trgaš počasi, če puliš jagode, so roke lepljive. Češnje so nevarne. Dva sem poznal, ki sta bodisi stopila na trhlo vejo bodisi se jima je zavrtelo. Za zmeraj. Nevarno drevo. Plezanje po njih ni za vsakogar.

Lahko si jih odtrgaš v paru in zatakneš za uho, kot to najbrž še zmeraj počne mladina. Lahko samo sediš, se zibaš in zobaš kot črni kos, do onemoglosti in do potešitve razgledne radovednosti. Češnje so izziv za pridne roke. Še posebno če je košara večjih mer. Zdaj so še rdeče in sočne, toda najslajše, ker so prve. Čez dober teden bodo črne, še slajše. Junija pridejo kraljice hrustavke, ki komaj čakajo na kozarec žganja in žlico sladkorja. Črne gredo v zavitek, še raje v marmelado. Pa ste si že omislili strojček za peškanje? Roke bodo temno rdeče, modro-črne in miza poškropljena od češnjeve krvi. Češnja je podobna ribi. Če jo utrgaš z drevesa, je ponavadi trikrat slajša kot tista, ki je bila že teden dni po zabojčkih. So najbrž edini sadež, vreden rabutanja. Peclji so zdravilni, češnjev les pa luksuz za pohištvo. Pridne roke s češnjami zaslužijo za preživetje, še pridnejše jih spravijo za brezbarvne zimske dni.

Bili so časi, ko se zanje nismo prav veliko menili. Niti za krompir, niti za grah, niti za radič, papriko, korenje in jagode z vrta tudi ne... Na vrata trkajo drugačni časi. Rdečim jagodam na borzi raste cena. Znova se učimo rahljanja prsti, okopavanja, plezanja po drevju ... Preprostega preživetja. In spoštovanja še preprostejših – češenj.