Dobro jutro: Hvalnica dotiku

»Zame ni duh tisti, ki nas dela človeške. Tisto, kar nas dela človeške, so omejitve našega telesa,« je zadnjič na predstavitvi svoje Hvalnice rešnjemu telesu v Hrovači rekel dr. Alojz Ihan. Doktor že ve. Skupni imenovalec vseh treh avtorjev hvalnic (Svitove, Ihana, Möderndorferja) ni samo naslovna beseda hvalnica, ne, zanimivo – vsi trije se – tako ali drugače ukvarjajo s telesom. Telo je na preizkušnji. Telo je edinstven lakmusov papir odtisov digitaliziranega sveta. Telo, s katerim se vse bolj dotikamo stvari in vse manj dotikamo ljudi. »Koža je moja, samo moja. Koža je moja svoboda,« piše Möderndorfer v Hvalnici koži. »Besede so orodje laži. Dotiki orodje resnice. In koža: papir, kamor z dotiki pišemo svoja občutja.«

In v tem trenutku moje prstne blazinice, ki hrepenijo po dotiku, udarjajo po tipkovnici. Naše prstne blazinice smo oropali za teksture človeške kože, vlažne, tople, hladne... in jih programirali za ljubkovanje nove generacije telefonov, tistih z za dotik občutljivim displejem. Koliko prijateljev imaš na FB? Koliko si se jih zares dotaknil? Kako lahko je »lajkati«, če se ti tega ni treba dotikati, če ti tega ni treba doživeti na lastni koži.

Tip je najstarejše čutilo. Tip je desetkrat močnejši kot besedni ali čustveni stik in vpliva na skoraj vse, kar počnemo, piše v knjigi O naravi čutnega. In zdaj – kako perverzno – so vse sodobne naprave narejene tako, da vse bolj iščejo naš dotik, a nekje ob nas so telesa, ki ga zato izgubljajo. In zato prstki mojega otroka znajo hitro pretipati proti daljincem, mobitelom, miškam, kot bi se rodili z njimi. Logično. Ker se več dotikamo tipkovnic, mišk, hipersenzibilnih telefonov kot svojih najbližjih.

Zato – ni naključje, da se filozofi, filmarji, gledališčniki, poeti in pisatelji spet vse bolj ukvarjajo s telesom – ker se vse najprej pokaže na telesu, na človeški koži. Ko nekaj hvališ, počasi, se začneš zavedati, kaj sploh imaš. Čas je za hvalnice.