Dobro jutro: Kristinin večer

V zadnjih dneh starega leta se je na ljubljanskih Žalah zbrala peščica ljudi. Povezovala jih je zgodba o pesnici Kristini Šuler in njeni hčeri Kristi. Ni šlo za veliko obletnico, Šulerjeva je umrla na božič leta 1959.

Zbrani so na njen grob položili šopek decembrskih kuric (teloha). Niso veliko govorili. V prihajajoči mrak so prižgali belo svečo, med mirno speče sosede položili Kristinine verze, lovili lastne misli, prepustili besedo tišini.

Kristina Šuler ni znana slovenska pesnica. Med nami je samo ena njena knjiga in še ta je izšla pred nekaj leti. Imenuje se Češnja pod mojim oknom, izbrane pesmi govorijo o življenju ženske, ki se je zapletla v najviharnejši del dvajsetega stoletja. Bila je učiteljica, intelektualka, v začetnih službenih letih konec 19. stoletja v Bohinjski Bistrici članica imenitne literarne druščine: Aškerc, Cankar, Kette, Medved, Finžgar... Predvsem z zadnjim so jo povezovali in nadlegovali, ko je postala mati samohranilka. V težkih klerikalnih časih jo je napadel ljubljanski škof Jeglič, ostala je brez službe in bila preseljena na Štajersko. V vse je privolila pod pogojem, da je ne ločijo od hčere Kriste.

Nikoli ni izgubila vere v človeka. Postala je kulturno središče kraja, svetovalka, mentorica. Prirejala je literarne večere in ves čas pisala. O hrepenenju, ljubezni, izgubljeni mladosti, plemenitosti značaja. »Ko gledam tebe, češnja, sanjam o davno že minulih dneh...« Vojno je pričakala kot ilegalka, prva svobodna leta pa preživela kot starka v bednih življenjskih razmerah. Hčer so ji odpeljali na Goli otok, in ko se je vrnila, sta umrli pravzaprav ena za drugo, v razmiku šestih mesecev.

Pesniško izročilo Kristine Šuler zdaj neguje fundacija Poti kulturne dediščine Slovenija. Njeni podporniki so bili tisto mrzlo popoldne na njenem grobu. Razšli so se z zaobljubo, da bodo Kristinine večere nadaljevali. Naslednjič na pomlad v Bohinju. Tam je bila srečna.