Dobro jutro: Maratonci

Ki se ji je težko upreti, človek lahko na morju že navsezgodaj, neredko celo ob sončnem vzhodu opazuje množico tekačev, ki se potijo ob teku po bližnjem griču, ali pa kolesarje, oblečene v svoje neprebojne skafandre, ki zaključujejo svojo peto krožno pot po otočku.

V tem seveda ni nič slabega, razen da človeku, ki morda ni tako zagnan, vzbuja slabo vest. Prevladuje pač prepričanje, da se je z dopusta treba vrniti zagorel in v odlični formi, in če si nekdo navsezgodaj ne natika tekaških copat, velja tako rekoč za zgubo. Sicer se ne strinjam povsem z igralko in komedijantko Joan Rivers, ki je nekoč izjavila, da se bo pridružila prvemu tekaču, ki ga bo videla nasmejanega, vsekakor zgolj posedanje in poležavanje nista optimalna niti za telo niti za duha (obstajajo sicer tudi take izjeme); vendar mi noben diktat ni posebno po volji in tudi zapoved o vsemogočnosti počitniške rekreacije, ki nas štiriindvajset ur na dan sili v vse mogoče aktivnosti, mi ni posebno blizu. Verjamem, da se pri redni naporni vadbi poveča količina endorfinov, kar je nekakšen naravni morfij, vendar se do tega v praksi še nisem dokopal. In po opazovanju sodeč, ta stadij rekreacijske nirvane dosežejo le redki, ponavadi vidim predvsem zariple obraze in spotena, obnemogla telesa, ki se na koncu sesedejo ali obležijo pod najbližjim borovcem. Še manj mi je jasno, da neredki take maratone uprizarjajo celo sredi dneva, v času največje vročine, čeprav bi kilometer ali dva lahko preplavali, namesto da se izpostavljajo nevarnosti sončarice ali še celo česa hujšega.

Kakorkoli že, po mojem mnenju je uspešna predvsem tista rekreacija, v kateri vsaj nekoliko uživamo. Res je potrebne nekaj discipline in samopremagovanja, sicer se ne premaknemo nikamor, vendar ni nič narobe, če si moči občasno povrnemo tudi z opoldanskim spancem.