Dobro jutro: Pasje življenje

Ti klicaji se ne nehajo, če si lastnik mešančka, ki je sicer prijazen, ampak glasen. Varuje vas, reče eden, drugi pametuje, da je to pač pasji način izražanja, tretji se jezi in zalaja nazaj, misleč, da ga bo utišal.

No, lajajo tudi ljudje. Mož na ženo, žena na moža, prodajalka na kupca in obratno, zapornik na čuvaja, on nanj in tako naprej. Ne samo to. Nekateri tudi grizejo. Kranjska zgodba je, da je nekega dne pes po nepotrebnem, pač iz svojega veselja ali strasti, lajal na ljudi. Pa pride človek, ugrizne psa, on pa kev, kev in odide. Je prepoznal vodjo krdela?

Pisali so ljudje zgodbe o psih, recimo: vstal sem zjutraj in videl, da je moj pes, medtem ko je prinašal časopis, tega že raztrgal. Napadel je še poštarja. Ali, se je Janez zbudil, umazan od pasje sline, in ugotovil, da je pes že pokonci. In tako naprej.

Psi in njihova pamet so nenehen navdih urbanim pravljicam. Kdo ne pozna (vračajočega) Lessija?! Znana je tudi zgodba o pasji zvestobi. Pes je vsak dan čakal svojega lastnika na železniški postaji. Nekega dne ga ni bilo več. Pes ga je še vedno čakal prav vsak dan prav tam, kjer sta se vedno srečala. V Antwerpnu so pasji zvestobi v čast celo postavili spomenik, v nekem drugem kraju pa so po čakajočem psu poimenovali železniško postajo.

Prebivalci ulic, ki na cesti nastavljajo klobuk, imajo psa, ne samo da jih pozimi greje, ampak tudi zato, ker njegova pojavnost prinaša več denarja. Morda ima mimoidoči več sočutja do psa kot do njega? Kdo torej živi pasje življenje, če to razumemo kot nekaj hudega ali vsaj človeka nevrednega?

Pasje življenje, odkar je pes spoznal človeka, ni več pasje. Pes je postal človekov najboljši prijatelj in si od tistega trenutka zagotovil svoj obstoj. Človek nadzoruje njegov razvoj, in dokler bo živel človek (na tem mestu, prosim, odmislimo pasje mučitelje!), bo v njegovem naročju srečno počival tudi pes. Pasje življenje ostaja, tako kot vedno, za ljudi.