Dobro jutro: Po tibetansko

Ležišče Dormeo – Air Lux. MacBook Air ni bil dovolj, zdaj se je v zrak spremenil še iPad. Superge Nike – Air Max. In kolikor trša so tla, toliko bolj mi v ušesih odzvanja obljuba, da bom po vsakem napornem dnevu počivala na zračni lahkotnosti vsega okoli sebe.

»Zrak je gibanje,« pravi tibetanska knjiga in pojasnjuje, da je »zemlja« stabilnost, »voda« enotnost, »ogenj« toplota, vse skupaj pa združuje peti element »neba«. Tibetanci ga preprosto razlagajo kakor »prostor«.

Zrak je torej gibanje. Ni pomembno, da položim glavo na vzglavnik, ki so mu dali zračno ime, ampak to, da sanjam, kako letim čez nekakšno veliko vodovje. Moj računalnik ni zračna igrača, ampak moja premična pisarna. In Nikovih superg niso poimenovali po plastičnih mehurčkih, ampak se po zraku imenujejo zato, ker lahko pričakujemo, da ne bomo mogli obmirovati na mestu, ko jih bomo enkrat obuli. Ah, torej se sploh ne zavedamo, da živimo po tibetansko!

Vse od Ikarovih časov človek zavida pticam, zato nase namešča krila. Kadar zapiha veter, so prepričani Tibetanci, narava moli k velikemu Budi. Kadar se vrtinči zrak pod kovinskimi krili, se nam med letenjem zdi, da postajamo ustvarjalci nekakšnega novega koncepta evolucije. Letimo! In nebo se spreminja v prostor, ki vabi k večnemu gibanju.

Se bojite letenja, ko že tretjič v desetih dneh berete, da je z neba strmoglavilo letalo? Smo sredi sezone velikih selitev in številni se počutijo neprijetno, ko se dotaknejo letalske vozovnice v žepu ... Iracionalno postane otipljivo. Podzavest se posmehuje razumu in moje sanje o letenju čez veliko vodovje pridobijo še en pomen. Zakaj se mi je v Tibetu zdelo, da v himalajskih višavah ni strahu? Ker je nesmiseln v prostoru, ki ga enačimo z nebom? Ali zato, ker je tam zrak redek in je že življenje samo privilegij pogumnih? Ne, ampak zato, ker je tam vse v gibanju. Zato ker nam tibetanski način življenja pravi, da se nikoli ne smemo ustaviti.