Dobro jutro: Starost je zgolj beseda

Pred nekaj dnevi sem med poslušanjem poročil ujela napoved, da bo čez nekaj let – številko sem preslišala, a niti ni pomembna – v Evropi prvikrat živelo več starih kot mladih prebivalcev.

Upam si staviti, da je bil ta podatek za marsikoga od mlajših poslušalcev prav stresen. Verjetno so si živo predstavljali, kako bodo morali s svojimi vse bolj negotovimi plačami preživljati vojsko starcev in stark, ki bodo še dolga leta bolj ali manj čili letovali v toplicah, klepetali v kavarnah, potovali po svetu...

A na starost se da gledati tudi drugače. Najprej jo moramo sploh definirati. Kdaj se začne? Pri šestdesetih? Dobro se spominjam, kako sem – pa sem bila takrat veliko mlajša kot danes – bila ogorčena, ko sem v enem od naših dnevnikov brala o prometni nesreči, v kateri je – kot je pisalo tam – bila poškodovana šestdesetletna starka. Neumnost! Mnoge današnje šestdesetletnice (in šestdesetletniki!) so še polne mladostne energije, kar dokazujejo z vsem, kar počnejo. Oznaka za starko bi katero od njih utegnila razjariti, še verjetneje pa bi izzvala pomilovalni nasmešek.

Pri sedemdesetih? Takrat so verjetno biološke starostne spremembe pri večini že dovolj vidne, toda tudi v teh letih so mnogi še kako delovno uspešni in na svojih poklicnih področjih brez težav tekmujejo tudi z veliko mlajšimi. Res je, da si težko predstavljamo sedemdesetletne aktivne rudarje ali delavce za tekočim trakom, zlahka pa zelo produktivne politike, akademike, zdravnike, umetnike, podjetnike... To bi lahko potrdila z imeni, a bi tvegala, da bi jih preveč izpustila.

Starost je le beseda, za katero se skriva kopica neumnih predsodkov. V Evropi živimo in bomo živeli ljudje različnih let, različnih sposobnosti, narodnosti, ver in kultur. Starost bo vrednostna oznaka samo tako dolgo, dokler ne bomo bolj odprli oči.