Tiskane izdaje
To je bila ena redkih pohval na račun nemške političarke v gozdu kritik. Britanski New Statesman je Merklovo nedavno slikal kot robota in jo v boju proti evrski krizi označil za najnevarnejšo nemško političarko po Adolfu Hitlerju, še veliko vplivnejši Economist je kanclerko z ladje že globoko pod vodo rotil: »Prosim, ali lahko zdaj zaženemo motorje?« Pri tem pa se Nemčija pod kanclerko Merklovo in njenim finančnim ministrom Wolfgangom Schäublejem drži samo načel tistega, kar ima še edino polno denarnico v družini številnih praznih. V nekdanji Jugoslaviji bi to vsaj malo spomnilo na Kosovo.
Gre za same temelje evrske krize, o vseh podrobnostih se bo mogoče sporazumeti šele, ko bo rešena temeljna dilema. Svoje banke je konec koncev reševala že tudi Nemčija in jih morda še bo, tudi Deutsche Bank in druge so pred izbruhom krize verjele, da je ves denar enako trden, četudi ni, ter se navdušeno poglabljale v globine nepremičninskih in državnih dolgov. Nemčija bo tudi še plačevala za evrske grehe, in to ne le zato, ker verjame, da je evropsko razdruževanje nevarno, tudi zato, ker jih je sama pomagala ustvarjati.
Hkrati pa država verjame, da pozna rešitve, in da je dokaz za to njena polna blagajna. Že predhodnik sedanje kanclerke, socialdemokrat Gerhard Schröder, je doma obračunal s prevelikimi zapravljanji na trgu delovne sile, če lahko tako rečemo odločitvi za nižje plače in večjo delavsko mobilnost ter manj socialne države za vse, ki se upirajo zaposlitvi. Nemške plače so se v evrskem desetletju povečevale precej počasneje od plač v tistih državah, ki so zdaj v težavah, obračunali so z dolgoročno brezposelnostjo, nižali davke, odstranjevali birokratske ovire za ustvarjanje dela. Po nekaterih podatkih so zaposlenim v grškem javnem sektorju v evrskem desetletju povišali plače za petdeset odstotkov.
Kako je mogoče, da je isti kancler dovolil kršenje maastrichtskih načel in še v evrsko območje sprejel Grčijo? Ekonomisti pravijo, da bi moral vsakdo videti, da država ni niti približno pripravljena na evropski denar in da je prirejala statistične podatke, ki so to razkrivali, nihče ni tudi zazvonil alarma, ko so se zadeve začele še poslabševati. Nemški liberalci za grški problem obtožujejo Schröderjevega zunanjega ministra Joschka Fischerja, a ta zagotovo ni bil edini evropski politik, ki je padel v grško past.
Ne gre namreč le za evrska načela, gre za celotno vodenje državnih gospodarstev. Španija je na primer vse do leta 2007 pridno ostajala v triodstotnih mejah maastrichtskih kriterijev za proračunske primanjkljaje, merjeno v bruto domačem dohodku. Nemčija pa je skupaj s Francijo med prvimi prekršila ta pravila in to pod istim kanclerjem, ki je poskrbel za trdne gospodarske temelje svoje države. Medtem ko je Nemčija spodbujala razvoj zasebnega gospodarstva, tistega, ki za svoje napake tudi plača, ter z manj kot polovico gospodinjstev v lastnih stanovanjih prespala nepremičninsko histerijo, so Španija, Irska in nekatere druge dovolile razvoj na majavih temeljih. Zdaj te napake plačujejo vsi prebivalci.
Ko smo v nekdanji Jugoslaviji Kosovo in druge nerazvite dele radi obtoževali, da so jame brez dna in breme za vse, so nekateri priporočali stari kitajski rek, da je reveža bolje naučiti loviti ribe, kot pa mu jih podariti. Ob današnji obilici pogosto nasprotujočih se nasvetov, kako ribariti, pa je še posebej pomembno analiziranje tistih, ki so uspešni. Ne gre le za Nemčijo z njeno priznano avtomobilsko in drugo industrijo. Voditeljica Mednarodnega denarnega sklada Christine Lagarde je nedavno za vzor navajala Latvijo, državo, ki so ji morali po letu 2008 pri IMF pomagati z milijardami evrov, nekaj več kot dvomilijonska država pa je močno skrčila javno potrošnjo ter gospodarstvu omogočila, da je lani raslo z več kot petimi odstotki. Brezposelnost je še vedno dvoštevilčna, a se znižuje.
Nekateri pravijo, da latvijski primer ni ravno za vzor, saj bo država potrebovala desetletje, da se vrne na raven razvoja pred krizo, zato pa je spodbudnejši nemški primer. Kancler Schröder je pomagal, da se je nekoč rekordno visoka brezposelnost znižala na rekordno nizko, pa čeprav je na koncu pogum plačal s svojim delovnim mestom. Kriza, ki je ni in ni konec, pa ne bo zahtevala le političnega poguma za iskanje rešitev, ki delujejo, ampak tudi pogum vsakega od nas. Morda bi se morali že zdaj začeti spraševati, kaj bi delali, če bi se lahko odločili za tisto, kar delamo res radi. Morda se bomo potem domislili tudi načina, kako naša veselja unovčiti, pa če bomo v to prisiljeni ali ne.
