Kako je bilo z Assangeem

Nekaj misli o osebi ustanovitelja in glavnega urednika Wikileaks.
Objavljeno
09. december 2013 12.04
Jela Krečič, kultura
Jela Krečič, kultura

V zvezi z intervjujem z Julianom Assangeem me ljudje sprašujejo, kakšen je kot oseba, kako izgleda, kako se obnaša. Ta vprašanja so verjetno razumljiva, ker je radovednost in obrekljivost ena ključnih potez vseh nas, navadno pa ima tudi določeno pozitivno družbeno funkcijo, denimo, spletanja vezi.

A prav pri Julianu Assangeu je očitno, kje ima to zanimanje za zasebnost, za človeka izza nekih dejanj, svojo otipljivo mejo. V njegovem primeru je namreč prav sklicevanje na njegovo osebo, na njegovo privatno življenje, orodje za diskvalifikacijo njegovega dela. To velja tako v primeru, če ga hočemo demonizirati, ker naj bi bil aroganten in oblasten, kot tedaj, ko želimo v človeku, ki je 15 mesecev zaprt na ekvadorski ambasadi, videti zgolj nemočno žrtev.

Odgovor na vprašanje, kakšen je Assange kot človek, je tako lahko samo: ne vem in me ne zanima. Njegovo osebo lahko merimo zgolj ob tem, kar je napravil, kar je njegovo delo in njegova zapuščina, tj. Wikileaks. Dejstvo, da so njegova razkritja pri institucijah z realno močjo povzročila toliko hude krvi, nestrpnosti, agresivnih kontra-udarcev in nenazadnje tudi poskusov osebne diskreditacije, priča o tem, da je Assange zadel na neko nevralgično točko obstoječega sistema: današnji ustroj delovanja držav temelji na sistematičnem kršenju mednarodnega vojnega prava, kršenju človekovih pravic, korupciji v svetovni politiki in ekonomiji, torej na zadovoljevanju zasebnih (kapitalskih) interesov močnih skupin.

Assange skladno s tem, kar je Alenka Zupančič zapisala o Edwardu Snowdnu in Bradleyju Manningu v zadnjih Mladininih Alternativah, uteleša etično gesto, ki je v današnjih ciničnih in pragmatičnih časih nadvse redka. V prvi vrsti gre za gesto, ki svojemu nosilcu ne prinaša nobenega dobička, ampak nasprotno ogrozi njegovo eksistenco. Nadalje gre za gesto, ki pod vprašaj postavlja »samo logiko, sam status quo, ki je že nekaj časa edini temelj vse (ne)politike.«

Tako je edini možni odgovor na vprašanje, kakšen je Assange zasebno, ta: da gre za osebo, ki vztraja pri svojem početju, pri Wikileaksovih objavah škandaloznih dokumentov, navkljub temu, da s tem tvega prav svojo zasebnost, varnost in celo življenje. Kot je znano, je Jacques Lacan kot osnovni aksiom etike psihoanalize postavil geslo: »Ne popusti glede svoje želje!« In to je tisto, kar je za institucije moči tako moteče na Assangu: nosi ga želja razodeti državne skrivnostii, ki ogrožajo naše temeljne pravice, in glede tega za nobeno ceno ni pripravljen popustiti.