Kapica

Čeprav je danes mednarodni dan mladih, se večina pogovorov o njihovi prihodnosti − kaj drugega pa je mladost, če ne prihodnost − konča nespodbudno. V EU, menda še vedno naši prihodnosti, je po statistiki pet milijonov mladih do 25 let brezposelnih. Tudi doma številke niso spodbudne, čeprav se deleži mladih nezaposlenih menda vendarle malce manjšajo. Tako naj bi projekt Jamstvo za mlade, prek katerega je država za zaposlovanje mladih namenila skupaj z evropskim denarjem skoraj 160 milijonov evrov, že kazal sadove: 14.000 mladih, ki so dobili službo. Kar je dobro, dokler se ne zalomi ali preteče tisto obvezno eno- ali dveletno obdobje, ko delodajalci dobivajo tovrstne zaposlovalne »subvencije« za to, ker so zaposlili mlade, potem pa jim lahko pokažejo vrata. Ne zato, ker bi mladi slabo delali, ampak pogosto zato, ker jim ti subvencionirani delodajalci pravzaprav niso ponudili kvalitetnega delovnega mesta jutrišnjega dne.

Prav nasprotno: namesto iskanja kakovostnih delovnih mest in s tem celotnega podjetniškega pogona pogosto vstopajo tudi ti subvencionirani delodajalci (ali drugačne danes sploh še imamo?) v igro nekih kvazi sodobnih kapitalistkov, in se, za povrh, izjemno hitro vživijo v vlogo tirana. Mlade zaposlene ponižujejo, pred njihovimi straši govorijo, česa − neke nepomembne malenkosti − niso naredili. Vprašanje odločanja za naraščaj je še bolj občutljivo, kakor je že bilo. Ko delodajalka izve za nosečnost mlade delavke, menda znori. Če je prej videla v njej prihodnost svojega pogona, zdaj zahteva popis vsega, kar mlada bodoča mamica tisti dan, tisto uro, tiste pol ure, tistih deset minut naredi, da črno na belem upraviči tistih šeststo evrov, ki jih dobi.

Kaj pa pripravništvo, o katerem se tako ali tako govori kot o legalnem slovenskem suženjstvu mladih? Redki pridejo skozi tako, da imajo, po letih univerzitetnega ali pač zdaj samo bolonjskega študija, plačano obvezno pripravništvo. V šolstvu in izobraževanju zaposljivi mladi diplomanti prav te dni čakajo v izjemni pripravljenosti, da planejo na razpis ministrstva, ki bo ponudilo, denimo, 60 plačanih pripravniških služb, vsi drugi pa naj bi bili na koncu veseli, če bodo prišli skozi sito neplačanih pripravništev. Kjer jim ne pripada nič, razen to, da se maksimalno izkažejo.

Izkažejo se podobno dobro, kakor se morajo študentje − bodoče diplomirane medicinske sestre in njihovi moški kolegi −, ki morajo že po prvem letniku študija opraviti okrog trimesečno brezplačno prakso, če prištejem še zimski mesec, pa torej že kar šriti mesece. Štiri mesece dela popolnoma zastonj. Kjer delajo vse, praviloma pa premalo tistega, kar bi jih strokovno izpopolnjevalo in utrjevalo. Torej delajo brez minimalnega plačila, brez malice, vsaj polovične, brez vsaj kakšnega jabolka, ki bi jim ga, kljub hudem varčevalnem pritisku v teh javnih zavodih, vendarle stisnili v roko.

Kaj bi se torej trapili z zgodbami in študijami o klasičnih sužnjih, saj imamo svoje tukaj in zdaj. Za rešitev teh problemov verjetno tudi socialna kapica, ki bi omogočila višje plače že zdaj dobro plačanih, ne bo kaj veliko doprinesla.

In če k temu dodamo še zgodbe odraslih − zaposlenih, prav tako tudi prekercev in vseh drugih, ki lovijo svoje priložnosti ali pa so pri tem že obupali −, smo morda povsem sodobna zahodna družba: polna slabo plačanih delavcev in tudi srednjega sloja, ki, kakor lahko slišimo, se je v letih aktualne krize izjemno skrčil.

In tu pridemo do socialne kapice, o kateri se pri nas že spet govori kot o neki magični rešitvi. Tudi zdaj njeni zagovorniki trdijo, da jo potrebujemo zato, da bomo lahko nagradili srednji sloj in ga, v obliki inženirjev in drugih tovrstnih želenih poklicev, obdržali doma ali pa privabili k nam. A zdi se, da bo kapica koristila predvsem sloju, ki ima nekaj tisočakov bruto plače in mu tudi zdaj, brez kapice, ni hudega. Vsekakor pa bi bilo treba prisluhniti opozorilom, da bo tako tudi uradno še bolj porezana minimalna potrebna solidarnost in vzajemnost v družbi, ki jo bo na koncu treba plačati za pokojninske in socialne račune. Morda bodo takrat, ko bodo ti računi izdani, spet na vrsti nižje plače, ki ne pridejo v poštev pri kapici in ki, menda dvetretjinsko, prevladujejo?!

Ali je to dosežek ali strmi padec v osnovnem človeškem standardu male slovenske državice? Kako je že zapisala dr. Anica Mikuš Kos v zadnji Sobotni prilogi Dela v eseju - Razmišljanja starega človeka o vzgoji mladih: Zapisala je, da različne vrednote in vrednostni sistemi sobivajo v istem času in istem prostoru, a so v današnjem času najbolj izpostavljene tako imenovane neoliberalne vrednote − imeti več, posedovati, obvladovati, se povzpeti na socialni lestvici. In o teh slišimo veliko. Verjetno lahko dodam − preveč. In potem so, nadaljuje Anica Mikuš Kos, vrednote, poštenje, pravičnost, solidarnost, človečnost, odgovornost, ki so seveda prav tako in še bolj prisotne v sodobnem socialnem tkivu, vendar so bistveno manj slišane v javnost. Lahko dodam − absolutno premalo.
Lahko si predstavljam, da bodo, če bodo zmagali »kapičarji«, te vrednote tako rekoč utišane, in če pretiravam, celo prepovedane?!