Tiskane izdaje
Starosta nama je namreč povedal, da ko je desetletje po koncu druge svetovne vojne študij končevala doslej najbolj slavna generacija arhitektov, se je na leto na to fakulteto vpisalo 60 arhitekturnih entuziastov. In Ljubljanska šola za arhitekturo je bila edina tovrstna šola v Sloveniji. In povojni čas je bil do danes neponovljiv ekstrem v smislu obsega gradenj. Celotna država je bila eno veliko gradbišče. Rasla je industrija, infrastruktura, veliki stanovanjski kompleksi, kulturni, turistični, športni centri ... pa to ni še nič, gradila so se nova mesta, Kidričevo, Nova Gorica, Velenje ... seveda se vse to sliši kot idilično obdobje za arhitekte, gradbene inženirje, oblikovalce in sorodne strokovnjake.
Avra in šarm avtoritete, v ozadju njegova arhitektura in njegov ravno prav urejen vrt, pritajen pogovor, vse to je za trenutek zameglilo oziroma onemogočilo reakcijo. Ko pa sva enkrat stopila skozi atrij hiše nazaj na pločnik, v ta realni vsakdanji svet, šele takrat sva se zavedala groze.
Namreč, Fakulteta za arhitekturo v Ljubljani danes na leto vpiše okoli 200 novih študentov, potem obstaja še ena tovrstna fakulteta v Mariboru in še cela plejada drugi fakultet, akademij, visokih in višjih šol, ki pokrivajo dele študija, ki se je takrat v sklopu arhitekture učil na Zoisovi, med njimi grafično in industrijsko oblikovanje, oblikovanje interierja ipd. V času, ko v državi še komaj kje vidiš žerjav, v času, v katerem vsi čakajo na projektiranje in gradnjo tistega drugega tira, in času zdesetkanih proračunov kampanj, dogodkov in drugih aktivnosti, kjer je potreben kakšen oblikovalec. Tako čez palec lahko ugotovimo, da je zadnja leta samo arhitektov v izobraževalnem procesu okvirno desetkrat preveč.
A nočem govoriti o odplakovanju možganov in nesmotrnosti tovrstnega izobraževanja. Tudi ne mislim psovati države, ki nima strategije na tem področju. Nima je že vse od tistih zlatih časov pred cca. 60 leti. Kajti naveličal sem se čakati, raje ugotovimo, da se ne bo nič spremenilo. Je, kar je, živimo na pol poti na Balkan in to ima svoje pluse in minuse. Konkretno, v slovenski družbi se v splošnem v vsem tem času ni vzpostavila potreba po arhitektih. Vsaj ne kot družbena norma.
Kdo bi lahko sploh spoštoval karkoli, česar je desetkrat preveč? Kdo kaj takšnega sploh potrebuje? Živali so v takšnem primeru godne za odstrel, stvari se odpelje na odpad ali v najboljšem primeru reciklira. Kaj z arhitekti?
Seveda moremo na drugi strani razumeti dejstvo, da je šola danes preprosto biznis. Kolikor glav na šoli, toliko denarja. Vabljeni na vpis! Celoten aparat na fakulteti razumem, računica se tam izide. Nekaj drugega mi ni jasno. Zakaj, za hudiča, želijo vsi ti ljudje še vedno študirati arhitekturo? Kje se skriva ta neverjetno prekaljeni PR, marketinška finta ali kaj tretjega, a tako uspešnega, da uspe prodati takšno meglo, kot so sanje o filmskih likih arhitektov, ravno prav sivolasih moških in ravno prav postavnih ženskah, ki zasanjani v daljavo ustvarjajo gradove v oblakih (prvi dan mojega študija arhitekture sem dobil popotnico od enega od profesorjev v obliki izjave, da »na tem svetu štejeta samo dve stvari: politika in arhitektura«). Ta usodnost arhitekturnega snovanja je totalni anahronizem. Še tista slavna generacija z začetka zapisa se je komaj spomni, pa so jo živeli! Če so informacije, s katerimi razpolagam, točne, je bil poklic arhitekta v letu 2013 na drugem mestu po nezaposljivosti na Zavodu za zaposlovanje RS. To je realnost. In realnost je tudi ukvarjanje s pogosto neusklajeno, po količini enormno in konstantno spreminjajočo se zakonodajo, s finančnimi vidiki investicije, številnimi parcialnimi interesi, plačilno (ne)disciplino, davki, prispevki, zaposlovanjem, pogodbami, tožbami, neurejenim lastništvom zemljišč ... Namesto visoko letečih nerealnih sanjarij bi v prvem letniku kot totalna streznitev moral prileteti do glav brucev prav ta seznam neizogibnih sestavin arhitekturne stroke.
Če v kratkem na naših tleh ne bo vojne ali kakšne drugačne totalne čistke, si ne predstavljam, da bi lahko arhitekti, oblikovalci in sorodni poklici, ki so si v zadnjem času prisvojili oznako »kreativci«, spet igrali vlogo tolmača sveta okoli nas. In do takrat pojdite študirat kaj drugega ter stisnite v kot ves tisti aparat na Zoisovi 2 z njihovim štetjem glav. Arhitektura je tako in tako nekaj povsem drugega, kot izgleda navzven!
P. S.: Ali pa povsem na novo razmislimo poučevanje arhitekture in samo arhitekturno stroko.
***
Andrej Mercina je arhitekt ter (so)ustanovitelj in direktor biroja Trije arhitekti.
Osrednja rdeča nit spletnih blogov Kreativno je, seveda, kreativnost − kreativnost pri doseganju postavljenih ciljev, kreativnost pri premagovanju ovir, kreativnost pri izboljševanju socialnega in fizičnega okolja, v katerem živimo ...
Kreativni smo vsak petek ob 9. uri.
