Mastne kalorije: obrat za 180 stopinj v neznano

Zimska nedelja popoldne, zunaj se že temni, sam pa s preveč polnim želodcem po kosilu sedim za računalnikom in vpisujem trening v evidenco. Dobrih 30 kilometrov teka, zmeren tempo, nekaj klancev za popestritev in kratka razpeljava na sobnem kolesu. Zadovoljen. Dokler se mi pogled že tretjič ne ustavi v stolpcu s telesno težo, ki kljub velikim številkam skupno odtreniranih kilometrov v zadnjih štirih letih kaže nezaželeno in čedalje višjo številko. In tako spet postanem zamorjen, saj mi je glede prehrane čedalje manj jasno.

Obsojam predebele ljudi, si pri sebi mislim, če bi le malce manj mastno jedli in sem pa tja malce zašvicali, se manj prepuščali užitkom, pa ne bi bilo treba kupovati tako velikih oblačil. Pa moje številke v zadnjem obdobju ne kažejo nič kaj bolj obetavne slike, kljub striktnemu upoštevanju »ponarodelih« priporočil za zdravo življenje. In ko tako z mrkim razpoloženjem bolj ali manj naključno klikam po internetu, naletim na članek legendarnega južnoafriškega športnega profesorja Tima Noakesa, ki govori o njegovem pogledu na prehrano, predvsem na vlogo ogljikovih hidratov pri debelosti in povezanih zdravstvenih težavah. Priznam, če ne bi bilo pod naslovom napisano njegovo ime, bi šel članek s klikom takoj na smetišče zgodovine pregledanih strani, tako pa se vseeno odločim za investicijo časa v branje.

In z vsako prebrano vrstico se začne več in več krvi preusmerjati iz s polnozrnatimi testeninami prepolnega želodca v možgane, kjer se začne prižigati majhna lučka. Najprej sramežljivo brleče, ko razlaga o manjši sposobnosti prebavljanja ogljikovih hidratov pri nekaterih, pa odvisnosti od sladkorja ter lakoti. Potem pa zasveti s polno močjo, ko piše o svojih problemih z uravnavanjem telesne teže kljub več kot 70 pretečenim maratonom in ultramaratonom ter svojem videnju »predebelih« maratoncev. In tako mi ob novem in novem prebiranju postaja čedalje bolj jasno, zakaj na startih tekem nisem obkrožen samo z žilastimi sotekmovalci, zakaj po treningih sanjam tiste »zdrave« sadne smutije z medom, zakaj ob zgrešenem treningu tehtnica takoj pokaže več ... In zakaj vse to ni posledica moje lenobe oziroma hedonističnih genov!

Množico njegovih člankov sem že preštudiral, njegova tekaška biblija krasi knjižno polico v moji dnevni sobi, popolnoma sem sprejel njegovo teorijo »Central governor« o možganih kot ključnemu nadzorniku vadbe ter proti-industrijsko držo, da je treba piti le, ko si žejen, in ne na zalogo, ampak nič ni pustilo tolikšnega vpliva name kot zgornji članek. Ko nekdo s tako bogatimi izkušnjami popolnoma spremeni svoje prejšnje mnenje, da je treba za dobre atletske rezultate maksimizirati vnos ogljikovih hidratov, potem se tudi meni ni bilo težko odločiti za obrat za 180 stopinj. Pa tudi šele začenjal sem nov cikel treningov za prihajajočo sezono, zato nisem imel česa izgubiti. Če bi po nekaj tednih eksperimentiranja ugotovil, da to ni zame, bi pač spet začel natepavati polnozrnate makarone!

In kako izgledajo navodila za ta obrat? Več v tretjem delu bloga Mastne kalorije.

***