Tiskane izdaje
Zunanji opazovalci in javnost težko razumejo, zakaj so prav novinarji, ko gre za njihov lastni položaj, tako šibki, pasivni in neenotni. Zakaj »psi čuvaji« družbe, ki lahko dosežejo padec ministra ali vlade, ne dvignejo glasu, ko se dogaja krivica njihovim kolegom v drugem mediju ali celo v lastni hiši? V resnici ni čisto tako; v dveh zadnjih desetletjih so bile uspešne novinarske akcije, ki so opozorile javnost, da so tudi mediji, ko gre za razporejanje lastnine in apetite politike, del slovenske tranzicijske »zgodbe o neuspehu«. A so bile redke.
Razlogov za to je veliko. Ključno je, da so mediji v neenakem položaju, ker imajo različne lastnike. Novinarji nacionalne RTV so javni uslužbenci, razporejeni so v plačne razrede, tako kot, denimo, državni uradniki. Težko jih je odpustiti, tudi če delajo malo in slabo, že nekaj let pa skoraj ni mogoče zaposlovati na novo. Tudi v »starih« medijih z dolgo zgodovino, ki so sicer v zasebni lasti, so redno zaposleni relativno dobro zaščiteni. V slabšem položaju pa so zadnja leta zlasti mlajši kolegi »honorarci«, ki so ponavadi prve tarče varčevalnih ukrepov uprav. Zato jih je malo, tisti, ki ostajajo, pa ponekod pristajajo tudi na nemogoče, celo nezakonite zahteve lastnikov. Tretja kategorija so mediji, ki so nastali po osamosvojitvi in so večinoma v tuji lasti. Tam so pravila igra sicer popolnoma jasna, položaj novinarjev pa je v celoti odvisen od poslovnih rezultatov podjetja. Redno zaposlenih novinarjev je malo, aktivov novinarjev ali sindikata pa praviloma sploh ni. Nekaj valov množičnih odpuščanj je v takšnih medijih že bilo.
Obstaja še četrta kategorija, pri kateri pa v resnici ne moremo govoriti o novinarstvu. Gre za publikacije ali spletne portale, ki so namenjeni politični propagandi in interesom različnih lobijev. Navadno ni čisto jasno, kako se financirajo, pogosto ne spoštujejo novinarskih standardov, njihova tarča pa so velikokrat kar drugi mediji. Novinarske kolege delijo po političnih merilih na naše in one druge.
Zaposleni v teh štirih različnih tipih medijskih hiš sicer opravljajo podobno delo, vendar v različnih razmerah. Zato se pogosto težko razumejo in še težje dogovorijo za skupno akcijo.
Za neenotnosti je kriva tudi tekmovalnost, ki je vgrajena v temelje poklica. Pomembno je, kdo prvi najde dobro zgodbo in kdo jo prvi objavi. Pomembno je, kdo ima boljše vire in kdo dobi intervjuje z zanimivimi ljudmi. Kar vodi k tretjemu razlogu: novinarji so sicer kolegi in prijatelji, a tudi tekmeci. Delo v medijih je nenehno tarča javne presoje: pohval in kritik. Kar lahko povzroči pomanjkanje samokritike in podcenjevanje konkurence. In obratno. Zato se dogaja, da se - ko določen medij razkrije odmevno zgodbo - tekmeci lotijo novinarja in ne vsebine zgodbe.
Obstajata pa seveda tudi četrti in peti razlog, ki sta ta hip skupna večini gospodarskih panog - uničujoča kriza, ki vse medije potiska na rob preživetja, pa tudi bliskovit prehod iz analogne v digitalno dobo, na katerega je bila večina slovenskih medijskih hiš slabo pripravljena.
Kljub temu pa se je po tem, ko so novinarji - pogodbeniki skupaj javno opozorili na svoj položaj, nekaj spremenilo. Peticija v podporo novinarjem - honorarcem je presegla znamenito številko 571; podpisov je že več kot 600. Kar je morda že znamenje zavedanja, da se na slovenskem medijskem prizorišču dogajajo tektonski premiki in da so napovedi le slabe in še slabše. In da smo, hoteli ali ne, zato vsi na istem čolnu.
Prihodnji meseci, morda leto ali dve, bodo nedvomno preizkus sposobnosti preživetja. V katerem bo seveda ključno vprašanje, kaj bo od današnjega novinarstva sploh še ostalo.
