Tiskane izdaje
Komaj smo začeli sanjati o počitnicah, pa nas je že udarila vročina. V Rimu je tako temeljita, da se je trava v našem »pasjem parku«, v Villi Pamphilj, posušila v nekaj dneh. Podoba je, kakor če bi zakorakali že v julijske vročine, ne pa sredi junija šele hrepeneli po poletnih in po prostih dneh. Tako hitro se je vse skupaj spremenilo, da smo se komaj navadili vstajati ob pol šestih. Hitro stečemo v park in se vrnemo, preden sonce prižge svoje peči.
Saj vem, da tudi na Slovenskem ni dosti bolje in laže, tudi tam je vroče, v Rimu pa je pač tako, da je mesto veliko za Slovenijo ali dve in se ceste in zidovi razgrejejo kot peč. Zvečer je še bolj vroče kot čez dan. Šele proti jutru se ohladi, takrat smo na konju! Tako prijetno se je preganjati s kužki po travnikih in po grozdu!
Ta čas je pravzaprav pri meni v Rimu samo ena psička, Zlatka, po rimsko Aurelia. Dovolj mlada je še, da ne čuti naporov kot jih starejši psi, tudi dovolj majhna, da se hitro prilagodi vsaki okoliščini. Pa take posebne vrste mešanica pasem je, da jo rado zebe, vročina pa je ne moti zlahka.
Veteranko, malo mešanko Ajšo in »medvedko«, bernsko planšarko Beri smo že poslali na sever, v domovino, podita se že po Sračji dolini in po domačem vrtu. Tam je sveže tudi tedaj, ko je v Rimu peklensko vroče. Ajša, ki je k nam pred več kot ducatom let prišla iz koprskega zavetišča, šteje že šestnajst let, ne spodobi se je utrujati po rimskem razbeljenem asfaltu. Beri pa tudi ne. Čeprav je mlada, komaj dve leti šteje, jo visoke temperature in razbeljeno sonce lahko utrudijo.
Ajša in Beri se v Rim ne bosta več vračali. V Ljubljano, v svojo staro, pravo domovino sta se vrnili pred nekaj dnevi. Počakali bosta, da se konec avgusta tja vrnemo vsi, tudi midva z Zlatko. Po šestnajstih letih dela, kar prijetnega življenja in tudi prav imenitnega pasjega bivanja v Rimu se namreč poslavljamo, vračamo se domov. Štirje mandati so pravzaprav že minili, če bi čas šteli po starem, ko smo dopisniki odhajali na delo na tuje za štiri leta.
Ducat let v Latinski Ameriki in štirje mandati v Rimu pomenijo kar 28 let dela na tujem. Čisto dovolj, pa čeprav smo se imeli lepo, vseh 28 let so nas spremljali tudi kužki. Vozili smo jih s seboj čez veliko lužo v Ameriko, pa od tam nazaj na Slovensko, pa spet v Ameriko in še enkrat nazaj. Tudi v Rim so šli z nami. Pravšen stik z domačini, naj bo na drugem koncu sveta ali pa v Večnem mestu, so nam pomagali ustvariti pravzaprav kužki. Ko ljudi povezujejo kužki, ni več politike, ni razlik, podobna zanimanja so in skupni pasji prijatelji.
Napočil je torej čas za Sračjo dolino in za pobočja Rašice, pa za Katarino in Grmado in Tošč v Polhograjskih Dolomitih in za vse druge nižje hribe kjerkoli po Sloveniji. Ajša in Beri se že podita po Sračji dolini skupaj s filmsko divo Kepo in njeno »spletično« Čopo, prav veseli sta bili, mi sporočajo domači, ko sta dobili »rimsko družbo« na izletih.
Rimske pasje prijatelje torej zdaj srečujemo samo Bojana, ki je moja žena, pa Zlatka in jaz. Tudi vsi drugi in ne samo mi trije v teh vročih dneh hodijo v park navsezgodaj zjutraj. Čuvaji parka pa so tudi tako prijazni, da odklenejo vsa vrata v park že pred šesto, namesto ob sedmih zjutraj, kakor je napisano na vratih. Villa Pamphilj je kar velik prostor, deset kvadratnih kilometrov šteje naš pasji raj sredi Rima. Zvečer ga zaklenejo, zjutraj spet odklenejo. Te dni zorijo smokve, tudi mandlji so že nared za v cekarje. Ljudje obirajo sadje, po gozdu pa jagodičje in gobe.
Naš pasji Rim se torej zaokroža in končuje. O pasjih zgodbah, o zgodah in nezgodah bomo spet kdaj kaj napisali v domačih krajih, nič manj zanimivo ni, v vročih dnevih, kakor so zdajšnji, pa zna biti celo precej bolj prijetno kot v Rimu.
Na svidenje, morda že to jesen, z novimi, drugačnimi zgodbami, morda tudi ne samo pasjimi!
