Tiskane izdaje
Za mano je peklenski dopoldan. Če sem natančna dva dopoldneva, ki sem jih preživela na beloruskem veleposlaništvu v Moskvi, kjer sem danes vendarle uspela oddati zahtevek za vizo. Sprejeli so ga šele, ko sem zaradi neverjetnega kaosa nahrulila konzula in kategorično zahtevala, da sem zdaj na vrsti pač jaz. Brez ultimata mi tudi danes ne bi uspelo, pa čeprav sem bila na seznamu ljudi, ki včeraj niso prišli na vrsto, zato naj bi imeli danes prednost, zapisana pod zaporedno številko 3. Danes zjutraj je seveda nastal nov seznam in na starega so se požvižgali, poleg tega so po izrecnem naročilu konzula prednost dobili vsi uslužbenci drugih veleposlaništev in drugih uradnih ustanov, pa čeprav so se v vrsti pojavili kot zadnji. Vize je sprejemala ena sama uslužbenka, konzul pa je z obrazom pordelim od zadrege nemo opazoval čedalje večji nered, ki je nastal, ko so čakajoči zadeve vzeli v svoje roke.
Zahtevo za vizo sem sicer oddala, vendar to še ne pomeni, da bom vizo tudi dobila. Čeprav so me v Minsk povabili s tamkajšnjega Centra za evropske raziskave, kjer naj bi nastopila s seminarjem Evropska kriza in mediji, bi po njihovi logiki kot novinarka vseeno potrebovala belorusko novinarsko akreditacijo, ki jo podeljuje Belorusko ministrstvo za zunanje zadeve. Iz vsega navedenega je mogoče sklepati, da se beloruski režim kot hudič križa boji sedme sile. Poleg tega se je že na njihovem veleposlaništvu mogoče prepričati, da gre za državo, v kateri strogo ločijo med med državljani prvega in drugega razreda. Če nisi ravno uslužbenec veleposlaništva ali takšne in drugačne elite, bodo s teboj ravnali kot s čredo živine. Vse slovenske navdušence, ki Belorusijo opevajo kot zadnjo socialistično oazo v Evropi, in jih sploh ni malo, bi za trenutek poslala v eno od številnih čakalnih vrst, kakršne so v Belorusiji pred menjalnicami in trgovinami nastajale, ko se je država pred dvema letoma znašla tik pred bankrotom.
V Sloveniji živi nekaj sila čudnih tičev, ki pojejo hvalo Rusiji, hkrati pa se zgražajo, ko na vseslovenski vstaji policija pridrži nekaj demonstrantov. V Rusiji na demonstracijah v podporo svobodi zbiranja in združevanja, vsakega 31. v mesecu pridržijo vse, ki se sploh upajo pokazati na dogodku.
V Sloveniji se tudi brez težav s policijo skoraj vsak javni dogodek sprevrže v takšen ali drugačen škandal. Tudi letošnja Parado ponosa, na kateri je skupina udeleženk skandirala vstajniška gesla proti županu Ljubljane Zoranu Jankoviću, kar so nekateri označili za neprimeren prevzem dogodka in samopromocijo uporniške skupine. V kolumni z naslovom »Samopromocijske ugrabitve« javnih dogodkov in »pravi« model naslavljanja zahtev, se Alan Toplišek sprašuje, ali niso vsi prisotni enako zaželeni in legitimni udeleženci javnega dogodka. Njegov zaključek se glasi, da so »takšne 'neprijetnosti' kvečjemu dobrodošle, saj zmotijo proces konsolidacije javne podobe dobrega, starega župana Ljubljane. Nekateri zgleda hitro pozabijo na bremenilna poročila in obtožbe, ki so v začetku letošnjega leta pošteno zamajala stolčke dveh najpomembnejših politikov v državi.«
Kot medklic dodaja, da so slovenske izgrednice nenazadnje spominjale na članice Pussy Riot, ki so bile v Sloveniji deležne velikih simpatij. Pussy Riot so na muho vzele skorumpiranega politika Vladimirja Putina in obenem užalile na milijone pravoslavnih vernikov. Ti so s svojim denarjem obnovili Cerkev Kristusa Odrešenika, kjer je feministična pank zasedba uprizorila svoj performans in jo je dal razstreliti sovjetski diktator Josif Stalin, zraven pa je pobil še ne desetine duhovnikov. Slovenske anarhistke so na muho vzele skorumpiranega politika Zorana Jankoviča in zraven užalile še LGBT gibanje. Sta pravoslavna cerkev in LGBT skupnost v enaki meri nedovzetni za nedogovorjene rituale? Gre v obeh primerih za avtoritarni ustanovi?
