Sellaronda Hero: Premočeni in zavrteni norci ali heroji?

52 kilometrov gorskega kolesarjenja čez 4 prelaze, 2700 metrov višinske razlike v Dolomitih, kamnitem srcu Evrope.

Objavljeno
26. junij 2012 13.04
Špela Prelc, Delo.si
Špela Prelc, Delo.si

Lani nepredstavljivo, letos doživeto. Sellaronda Hero 2012. Gorskokolesarska preizkušnja z navpičnimi trasami čez štiri prelaze (Gardena, Campolongo, Pordoi, Sella) nad štirimi ladinskimi dolinami in prelepimi razgledi okrog slovite smučarske Sellaronde velja za »najtežjo gorskokolesarsko preizkušnjo v Evropi«, v osrčju Dolomitov, ki so eno najlepših gorovij, kar jih svet pozna. Južni Tirolci so nanje upravičeno ponosni.

23. junija se je v gorskem paradižu okoli masiva Sella, na katerega so prislonjeni štirje gorski prelazi, podalo več kot 2000 »bajkerskih« zanesenjakov. Eni s ciljem čim hitreje prispeti v cilj, drugi pa, milo rečeno, preživeti preizkušnjo. Udeleženci smo lahko izbirali med daljšo progo, dolgo 82 kilometrov s 4200 metri višinske razlike, in krajšo, 50 kilometrov dolgo z 2700 metri višinske razlike.

Verjetno se marsikdo vpraša, kaj neki žene kačo kolesarjev, ki složno premaguje višinske metre, v klance nepredstavljivih naklonov. Brez dvoma avantura, obilica adrenalina in preizkušnja ekstremne vzdržljivosti. Uradni videoposnetek napovedi maratona te ne pusti hladnega. Ko sem ga videla prvič, sem si takoj rekla, da tam ne smem manjkati.

Na dan resnice molitev proti dežju na žalost ni bila uslišana. Zjutraj je lilo kot iz škafa, že na poti do štarta smo bili premočeni kot cucki. Pozitivna trema me je zdelala že večer prej, ko nisem mogla zatisniti očesa in sem v mislih razmišljala, ali imam vse pripravljeno: od čelade do orodja za primer, če me na cedilu pusti zračnica. Še vedno ne vem, ali bi jo znala zamenjati, a fantje iz Logatca so me naučili tudi te veščine, ki ji ženske po navadi nismo kos.

Trema je hitro izginila, saj nas je takoj po štartu čakal navpični klanec, dolg štiri kilometre z dobrimi 800 metri višinske razlike. Skrbelo me je samo še to, ali imam dovolj prestav na kolesu, da bom ugledala prvi prelaz. V mislih sem se večkrat prekrižala, ko sem videla utrip srca na merilniku srčnega utripa.

Proga maratona je speljana po smučišču in njegovem robu, nakloni so ponekod dosegli absurdne vrednosti, svoje pa je dodal še popolnoma »razbit« teren, ki je bil povrhu vsega še veliko bolj nevaren zaradi razmočenega in spolzkega terena. Blata je bilo na progi toliko, da so se gume komaj vrtele okrog svoje osi in jih je bilo treba vsake toliko časa očistiti, da je šlo naprej.

Na polovici moje poti se je počasi začelo jasniti, zato smo bili deležni razgledov, ob katerih je zastajal dih, čeprav nisi vedno vedel, od česa: od lepote pokrajine ali od pedaliranja oziroma potiskanja kolesa navkreber. Ves čas vožnje so se izmenjavali občutki navdušenja in obupa, ko bi sredi hriba najraje odnehala in si šla hladit noge v kakšno bližnje jezero. Kombinacija znoja, solz in blata.

Spusti v dolino so bili zaradi spolzkega terena izjemno zahtevni, veliko bolj kot vzponi, tako da od tako težko pričakovanega počitka ni bilo nič. Po prvih dveh padcih pod prelazom Gardena sem se odločila, da si želim preizkušnjo končati v enem kosu, zato sem se večino časa umikala drugim in se ob spolzkih koreninah in skalah podala ob kolesu peš. Še zdaleč ne edina!

Ob zadnjem vzponu na prelaz Sella me je stisnilo. Kriza! Noge so bile šibke, prežemal me je občutek, da ne bom zmogla zadnjega spusta v dolino proti Selvi. Pritiskala sem pedale, hropla, sopla, stokala in samo sebe nekam pošiljala ... Vmes mi je bilo v uteho izmenjati besede s sotrpini, ki so bili na istem kot jaz.

Zavedanje, da bom zdržala do konca, je v tistem hipu pomenilo odrešitev iz vseh muk. Utrujena, a prav po bikovsko trmasta, kot sem, nisem popustila in se blatna kot še nikoli pripeljala v cilj.

Maratona ne moreš odpeljati nepripravljen, zato je vsak, ki je prečkal ciljno črto, heroj v pravem pomenu besede. Že ime prireditve te ne pusti hladnega. In Sella me ni zavrtela zadnjič! Kljub odrgninam, buškam in modricam, ki me bodo spremljale še nekaj časa. Letošnja avantura torej kliče po snidenju prihodnje leto. Upajoč, da takrat v lepem, sončnem vremenu, varnejših razmerah na progi in tudi hitrejšem času.