Slovenija je lepa, kjer se je ni dotaknila človeška roka

Večdružinske gmote, pisane fasade in fastfoodarske vpadnice kažejo, kako malo pomena pripisujemo okolju, v katerem živimo.

Objavljeno
23. maj 2013 16.00
jer*pisane fasade
Barbara Rajgelj
Barbara Rajgelj

Pred časom je bil na strokovnem obisku v Ljubljani nemški kolega, ki dela na tamkajšnjem uradu pooblaščenca za dostop do informacij javnega značaja. Ko sva se po koncu njegovih predavanj v hotelu Lev dobila pred Namo, me je vprašal, kje je center mesta. Enostavno se ni mogel načuditi, da je ulica od Hotela Lev do Ajdovščine in dalje do Name del centra mesta in da hodi po ulicah ene od evropskih prestolnic.

Na poteh po Sloveniji tudi sama vedno znova ugotavljam, v kako povprečno grajeni državi živimo. Lepo je večinoma le tisto, česar se Slovenčeva roka ni dotaknila, grajeno dobro pa je milo rečeno precej neinspirativno. Še najmanj tisto, ki je zanemarjeno, in se počasi vrača v objem narave. Vse ostalo - od večdružinskih gmot, do pisanih fasad, štrlečih prizidkov in fastfoodarskih vpadnic v center glavnega mesta - kaže na to, kako malo pomena pripisujemo okolju, v katerem živimo. Drobne izseke nedomišljene kričečosti si lahko ogledate na spletni strani.

Očitno s svojo pregovorno stiskaškostjo, pridnostjo in vseznalostjo radi opravimo delo tudi namesto tistih, ki se na stvari spoznajo. Tako kot pogodbe sklepamo brez odvetnikov in zakone sprejemamo brez strokovnjakov, gradimo brez arhitektov.

Čeprav je na trgu na desetine brezposelnih mladih arhitektov, jih še vedno dojemamo kot nedostopne in vzvišene umetnike, ki gradnjo podražijo do vrtoglavih zneskov: po eni strani zaradi svojih astronomskih honorarjev, po drugi strani, ker omaro zrišejo tako, da jo mora izdelati mizar namesto Ikeje, na prizidku pa uporabijo najdražji aluminij namesto pločevine.

A ne eno ne drugo že dolgo ni več res. Arhitekti so dostopni, prilagodljivi in nujno potrebni. A znak o svoji potrebnosti in dostopnosti morajo dati sami, saj je arhitekturna stroka tista, ki je upravičena usmerjati, kaj se za našim grajenim okoljem dogaja, in je za to tudi odgovorna.

***

Dr. Barbara Rajgelj je docentka za civilno in gospodarsko pravo na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, kjer predava temelje prava, delovno, socialno in gospodarsko pravo. Raziskovalno se ukvarja s pogodbenim pravom, mobilnostjo gospodarskih družb, pravnimi vidiki industrijske demokracije, v zadnjem času pa po sili razmer tudi s pravnim varstvom pravic otrok ter partnerk in partnerjev v istospolnih družinah. Bila je solastnica gejem in lezbijkam prijaznega lokala Cafe Open. Večkrat na dan se odloči, da ne bo tako zelo kritična, ker ve, da se pri svojih ugotovitvah, ocenah in sodbah lahko moti, pa tudi, da ji to lahko škoduje..., a ne more iz svoje kože.