Tiskane izdaje
»...nima pojma kaj ta prireditev sploh je« so bile besede predsednika organizacijskega odbora Univerziade 2013 ob odločitvi o nefinanciranju te študentske prireditve s strani vlade RS. Argumentacija organizatorjev glede pomembnosti univerzijade je nihala od tega, da gre za vrhunsko športno prireditev do tega, da je potrebno podpirati študentski šport. Verjetno si je le redko kdo predstavljal kako v resnici nepomembna je v svetu športa ta prireditev. Univerzijade namreč ni mogoče zaslediti na zemljevidu (pomembnejših) športnih prireditev ne po vrhunskosti športnih nastopov, ne po televizijski gledanosti, niti po promociji države v kateri je organizirana (kdo sploh ve kje sta bili organizirani zadnji dve?).
Rezultati z univerzijade v svetu vrhunskega športa nimajo nikakršne teže. Leta 2011 je npr. slovenski skakalec v Erzerumu osvojil dve posamični zlati medalji, letos pa na državnem prvenstvu osvojil skromno 13. mesto. Jasno je, da vrhunski športniki ne izpuščajo tekem svetovnega pokala zato, da bi se udeležili univerzijade. Zato ne more doseči slovesa resnega športnega tekmovanja. Gre za študentske športne igre. Verjamem, da se študentje športniki univerzijade udeležijo z namenom zmagati v svoji disciplini in tako je tudi prav. Vsak športnik, tudi rekreativni oz. amaterski si želi zmagati na vsakem tekmovanju.
Brez pomembnosti tekmovanja pa je praktično nemogoče zagotoviti televizijske prenose za katere ni potrebno plačati, kaj šele, da bi si organizator lahko obetal kakšen euro iz naslova prodaje televizijskih pravic. Brez televizijskih prenosov dogodek izgubi precejšen del tržne vrednosti za sponzorje. Ob upoštevanju dejstva, da ne gre za vrhunsko športno prireditev je povsem upravičeno pričakovati, da bi bil tudi obisk na samih prizoriščih slab. Odpade torej tudi tržna vrednost na samih prizoriščih, kakor tudi prihodek iz naslova prodanih vstopnic. Mirno lahko zaključimo, da je univerzijada, brez televizijskega občinstva in gledalcev na prizoriščih, sponzorsko nezanimiv dogodek (vsaj v trenutnih okvirih).
Mednarodna univerzitetna športna zveza (FISU) bi torej morala biti zadovoljna, da si kdorkoli sploh želi organizirati takšno tekmovanje ne pa, da za to zahteva plačilo kotizacije v višini 3 mio EUR. Toliko npr. znaša proračun Vitranca in Planice skupaj. O odmevnosti slednjih tekmovanj in njunem vplivu na promocijo Slovenije ter lokalnemu gospodarstvu ne gre izgubljati besed.
O odnosu organizatorjev do prireditve in neverjetni lahkotnosti prepričanja, da morajo vsi prispevati sredstva za izpeljavo tekmovanja, pove vse dejstvo, da so v organizacijskem odboru 1/3 sredstev pričakovali od občine, 1/3 iz sredstev EU in 1/3 od zasebnikov v obliki javno zasebnega partnerstva. Za primerjavo navajam podatke organizacije minulega SP v veslanju na Bledu, kjer je bilo potrebno prav tako nekaj sredstev vložiti v infrastrukturo. Finančni kolač veslaškega SP zgleda takole: 50% sredstev je bilo pridobljenih z lastnimi storitvami (razlika v ceni pri namestitvah, prodaja vstopnic, VIP vstopnic, trženje uradnih izdelkov, turistični paketi, prihodek BMW eko regate), 20% je prispevala država, 20% sponzorji in 10% FISA - delež marketinških in televizijskih pravic. 70% sredstev so torej zagotovili organizatorji sami. V vseh javnih razpravah o univerzijadi ni bilo niti enkrat govora o čem podobnem, temveč se je nujnost pomoči države utemeljevala z nerealno visokimi postavkami za določene storitve (npr. merjenje časov).
Univerzijada bi se nam torej poznala le po odhodkovni plati, medtem ko bi bila prihodkovna prazna. Odhodkovno stran univerzijade pa bi po njeni morebitni izvedbi še najbolj občutile občine v katerih bi bili postavljeni novi športni objekti, ki ne bi zmogli "živeti sami sebe".
Pravi unicum pa je predstavljala narava organizacijskega odbora, ki po besedah njegovega predsednika ni bil zadolžen ne za gradnjo objektov, kakor tudi ne za pridobivanje sponzorjev, temveč izključno za izvedbo tekmovanja (čeprav je v vseh soočenjih ravno ta predsednik komentiral in zagovarjal stališča povezana z vsemi drugimi področji razen tekmovalnim). Za objekte in zagotavljanje sredstev naj bi bili zadolženi podpisniki pogodbe s FISU. Si predstavljate, da bi enako veljalo v tujini, npr. pri olimpijskih igrah? Mesto London bi skupaj z Veliko Britanijo iskalo sponzorje in gradilo objekte, organizacijski odbor bi pa skrbel za izvedbo tekmovanja. Župan Londona bi torej bil odgovoren za sponzorstva. Neverjetno. Izvedba tekmovanja nikoli ni bila vprašljiva. Slovenci vsako leto na visoki organizacijski ravni gostimo več tekem svetovnega pokala v zimskih športih in nam ena univerzijada enostavno ne more predstavljati težav v tem oziru.
Organizacijski odbor torej sploh ni imel nobene odgovornosti. Za izvedbo bi namreč porabili denar, ki bi ga morali priskrbeti drugi. Zato se lahko npr. za meritve plača tudi vrtoglavih 2,5 mio EUR (približno toliko kot znaša proračun Vitranca in Zlate lisice skupaj). O (ne)odgovornosti priča tudi izjava predsednika organizacijskega odbora, da bo organizacijski odbor odstopil in naj se z zadevo naprej ukvarjajo podpisniki pogodbe. Res je, da sta podpisnika na pogodbi na strani pridobiteljev samo dva, vendar v imenu treh. Mariborski župan je namreč pogodbo podpisal tudi kot predstavnik organizacijskega odbora. Torej je organizacijski odbor vstopil v pravice in obveznosti, ki jih je zanj sprejel mariborski župan. Ravnanje organizacijskega odbora je podobno upravi d.d., ki bo odstopila s pojasnilom, da naj se s težavami ukvarjajo delničarji. Verjetno se ne bi izognili odškodninski odgovornosti.
Organizacijski odbor je odstopil, ker vlada ni zagotovila sredstev. Vlada ni podpisnica pogodbe in tudi ni odpovedala univerzijade. Še zmeraj bi organizacijski odbor in ostala podpisnika pogodbe (mestna občina MB in FISU ) lahko pridobila sredstva drugje. Jasno, da je to po treh letih popolne pasivnosti, pet minut pred dvanajsto praktično nemogoče zagotoviti.
Seveda je univerzijada lahko projekt, ki bi Sloveniji koristil, tako v obliki promocije kot tudi infrastrukturno. Vendar ne v takšnih okvirih in pod takšnimi pogoji, kot je bilo to v konkretnem primeru. Športna infrastruktura je vedno in povsod pogoj za razvoj vrhunskih športnikov in s tega vidika bi bilo nesmiselno trditi, da tega v Sloveniji oz. Mariboru ne rabimo. Zopet pa se postavi vprašanje pod kakšnimi pogoji in na kakšen način. Z odpovedjo, ki pa še ni uradna (očitno se jo podpisniki bojijo podati) smo prihranili. Gradnja športnih objektov, ki za seboj nima poslovnega načrta povezanega z "življenjem" takega objekta, je nasedla investicija in vreča brez dna.
Zgodba (ne)odgovornosti v športu se torej nadaljuje. Trend lahko preusmerimo le sistemsko, na nivoju države, z vpeljavo pravil tudi na področju vodenja gospodarskih "športnih" družb. Brez odgovornosti ne bo napredka.
