Tiskane izdaje
Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu je pred dobrim tednom izdalo izjemno pomembno sodbo o svobodi izražanja, s katero smo spet dobili potrditev, da so standardi demokratičnosti, kulture dialoga in spoštovanja drugega na evropski ravni bistveno višji kot nam to želijo predstaviti nekateri slovenski pravniki in politiki.
V primeru Vejdeland in ostali so sodniki soglasno odločili, da kazenska sodba, s katero je švedsko sodišča štiri mladeniče obsodilo zaradi kaznivega dejanja agitiranja proti istospolno usmerjenim osebam kot skupini, ne pomeni kršitve svobode izražanja po 10. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP).
Fredrik Vejdeland, Mattias Harlin, Björn Täng in Niklas Lundström so decembra 2004 v imenu organizacije Nacionalna mladina v dijaške garderobne omarice na neki švedski srednji šoli razdelili okrog 100 letakov, na katerih je bilo zapisano, da je homoseksualnost »deviantno seksualno nagnjenje«, da ima »moralno destruktivne posledice za temelje družbe«, da je kriva za razvoj HIVa in aidsa, in da skuša »homoseksualni lobi« relativizirati pedofilijo.
Trdili so sicer, da njihov namen ni bil zaničevanje istospolno usmerjenih, temveč so želeli zgolj spodbuditi razpravo o pomanjkanju objektivnosti v izobraževalnem sistemu. Vrhovno sodišče je storilce obsodilo zaradi kaznivega dejanja agitiranja proti nacionalni ali etnični skupini, saj je menilo, da se dijakinje in dijaki niso imeli možnosti izogniti tovrstnim letakom, storilci pa bi argumente za javno razpravo lahko predstavili tudi brez žaljivih trditev o istospolno usmerjenih. Prisodilo jim je pogojne obsodbe in denarne kazni od 200 do 2.000 evrov.
Strasbourško sodišče je potrdilo skladnost takšne odločitve z EKČP in odločilo, da Švedska storilcem ni kršila pravice do svobode govora.
Slovenska policija, tožilstvo, sodišča in številni brezkompromisni zagovorniki svobode izražanja in ameriške doktrine »clear and present danger« torej napačno trdijo, da je svoboda govora lahko omejena le, če iz izraženega mnenja ali trditve izhaja grožnja neposredne nevarnosti nasilnih dejanj.
Kazniv govor torej ni le tisti, ki poziva k nasilju, grozi s smrtjo, linčem ali drugim napadom, ampak je to vsak zaničevalen, žaljiv in ponižujoč govor o določeni družbeni manjšini. Iz predstavljene evropske sodbe je jasno, da ni evropsko razumevanje svobode govora tisto, zaradi katerega v Sloveniji ne preganjamo sovražnega govora, dopuščamo ga zaradi naše (zlasti pravniške) inertnosti in prekomernega razumevanja za interese tistih, katerih modus operandi je porabiti čimmanj raznolikih besed za ponižanje čimveč raznolikih družbenih manjšin. Če se le da, v enem stavku.
Če nosilci moči menijo, da je zadrega v slovenski zakonodaji, naj predlagajo njene spremembe. Pri tem jim lahko pomaga besedilo švedskega Kazenskega zakonika, ki v poglavju o kaznivih dejanjih zoper javni red vsebuje določbo: »Oseba, ki pri razprečevanju mnenja ali obvestila, grozi ali izraža zaničevanje zoper narodnostno, etnično ali drugo skupino oseb z namigovanjem na raso, barvo kože, narodno, etnično ali versko pripadnost, se obsodi za kaznivo dejanje agitiranja proti narodnostni ali etnični skupini na zaporno kazen do dveh let, v primeru dejanj manjšega pomena pa na denarno kazen.« (8. člen 16. poglavja)
Tisti, ki jih je strah, da bo kultiviranje dialoga onemogočilo javno razpravo o družbeno pomembnih vprašanjih, naj se ozrejo na kakšen forum ali kar v parlamentarno dvorano, ne pozabijo pa naj tudi, da se v polje komunikacije z drugimi vsi podajamo z omejitvami. In če smo se v korist boljše komunikacije in delovanja v družbi naučili osnovnih slovničnih, matematičnih, bioloških, kemijski in fizikalnih zakonitosti, se bomo naučili tudi pravil civiliziranega dialoga.
Tisti, ki mu je žaljenje in poniževanje drugega postal hobby, celjenje ran, zadobljenih v krutem novem svetu, ali celo temelj za zagotavljanje politične in ekonomske eksistence, pa bo moral svoje nezakonite in kaznive preživetvene strategije nadomestiti s kakšnimi drugimi. Vaja (v ali brez trenirke) dela mojstre, draga moja Janez in Janez40.
***
Dr. Barbara Rajgelj je docentka za civilno in gospodarsko pravo na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, kjer predava temelje prava, delovno, socialno in gospodarsko pravo. Raziskovalno se ukvarja s pogodbenim pravom, mobilnostjo gospodarskih družb, pravnimi vidiki industrijske demokracije, v zadnjem času pa po sili razmer tudi s pravnim varstvom pravic otrok ter partnerk in partnerjev v istospolnih družinah. Je solastnica gejem in lezbijkam prijaznega lokala Cafe Open. Večkrat na dan se odloči, da ne bo tako zelo kritična, ker ve, da se pri svojih ugotovitvah, ocenah in sodbah lahko moti, pa tudi, da ji to lahko škoduje..., a ne more iz svoje kože.
