Tiskane izdaje
Za Rusijo izjemno pomembno prizorišče geopolitičnega spopada med to evrazijsko silo in ZDA ter z njenimi arabskimi zavezniki je Kavkaz. Ta hribovita pokrajina je geografsko razdeljena na severni del, ki si ga politično delijo Ruska federacija, v manjšem delu Gruzija in Azerbajdžan, in južni del, kjer ležijo Armenija ter večji del Gruzije in Azerbajdžana. Na zahodu to uporniško pokrajino, ki je navdihnila najlepše ruske pesnitve, oklepata Črno morje in Turčija, na vzhodu Kaspijsko morje, na jugu pa Iran. Tu poteka meja med Evropo in Azijo, tukaj je stičišče vzhodnega krščanstva in obeh največjih vej islama, in kot je običajno ob takšnih civilizacijskih vozliščih z izjemno veliko etnično in jezikovno raznolikostjo, je to tudi območje, kjer se igra velika igra za obvladovanja (srednje) Azije.
Strateški pomen Kavkaza, ječe nesrečnega Prometeja, je izjemno velik, vsaj tako velik kot želja lokalnih prebivalcev po neodvisnosti, zato ne preseneča, da si ga je Rusija podredila šele v sredini 19. stoletja, in še to po desetletjih srditih spopadov z lokalnimi plemeni ter po več vojnah z Osmanskim cesarstvom in Perzijskim kraljestvom. Nemirni Kavkaz je nemiren še danes, o čemer pričajo tleči ozemeljski spori za Gorski Karabah, Južno Osetijo in, seveda, Čečenijo in z njo tesno povezanim Dagestanom.
Kavkaz je »največja trdnjava sveta«, kot ga je imenoval neki ruski general v času njegovega osvajanja, mimo katere vodi najbližja kopenska povezava Evrope z Indijo in še naprej s Kitajsko, ki jo je od tam seveda mogoče motiti, če ne celo prekiniti. Čeprav je ta prometnica, še iz antičnih časov del svilene poti, po propadu britanskega imperija in osamosvojitvi Indije in Pakistana dokončno izgubila velik del svojega nekdanjega ekonomskega pomena, pa Kavkaz, kot ena ključnih vstopnih točk v to regijo, ohranja vso svojo geopolitično težo. Rusija se ga oklepa predvsem zato, ker strateško brani ozemeljski dostop do njenih drugih južnih pokrajin, bogatih z nafto. Tudi širša regija je izjemno bogata z naravnimi bogastvi, kar dodatno podžiga vojne v tem delu sveta, ki smo jim priča v moderni dobi. A preden poskušam pojasniti trenutni antagonizem med Rusijo ne eni strani in kavkaškimi separatisti, mudžahedini in njihovimi arabskimi in zahodnimi sponzorji na drugi strani, ki se je pokazal v obeh zadnjih čečenskih vojnah, je treba na kratko pojasniti zgodovino regije, saj ima ta konflikt, ki le navidezno dremlje, globoke korenine v preteklosti.
Rusija se je v svoji ozemeljski ekspanziji v Azijo, na jug proti Kavkazu obrnila šele, ko je s svojimi trdoživimi Kozaki v 16. in 17. stoletju osvojila Sibirijo, prodrla do Tihega oceana in iz rok Osmanov iztrgala njihova najbolj severna ozemlja, ki jih od časov mongolske prevlade nad Azijo naseljujejo krimski in azovski Tatari. Da bi zavarovala svoje pred kratkim osvojene pokrajine in zagotovila pomembno strateško točko za nadaljnji imperialni prodor v centralno Azijo (predvsem današnji Kazahstan, Uzbekistan, Kirgizijo, Tadžikistan in Turkmenistan), kjer je, v veliki igri, svoje moči skoraj dve stoletji merila z drugim imperijem, Veliko Britanijo, je pod svojim okriljem potrebovala prav Kavkaz. To ji je uspelo šele leta 1864, po skoraj 50 let trajajoči vojni. Odločilno zmago so Kozaki, gonilna vojaška sila ruskega osvajanja Azije, dosegli v letu 1859, ko jim je pod poveljstvom princa Aleksandra Barjatinskega, generalnega guvernerja za Kavkaz, uspelo poraziti svojega ključnega nasprotnika: Imama Šamila.
Ta kavkaši Avar, politični in verski vodja severnokavkaških ljudstev, je bil dolga leta trn v peti ruskim interesom na Kavkazu in je dolgo časa vodil precej uspešne upore proti Sankt Peterburgu, takratni prestolnici carske Rusije. Šele z njegovim porazom je Rusiji uspelo usvojiti »največjo trdnjavo sveta«, s katere bi lahko carska vojska, kot je dejal Barjatinski, »kot plaz zgrmela nad Turčijo, Perzijo in na pot v Indijo«. Osvojitev Kavkaza je imela za Rusijo še eno pomembno funkcijo, ki je, za obravnavano temo v tem zapisu, bolj pomembna: to je politično obvladovanje upornih in radikalnih muslimanov osrednje Azije, ki so zaradi svojih verskih in etničnih povezav − pod zastavo džihada − lahko tudi sod smodnika za muslimanska področja, ki jih je Rusija že osvojila v preteklosti. Eno takšnih je Čečenija.
Če je Rusija, takrat v okviru Sovjetske zveze, v osemdesetih letih 20. stoletja še poskusila širiti svoj politični in ekonomski vpliv v osrednjo Azijo (Afganistan) in se je pri tem, kot njena predhodnica Velika Britanija in naslednica zveza Nato (torej ZDA), hudo opekla, je bila v primeru Čečenije v geopolitični defenzivi. Razpad ali razbitje Sovjetske zveze (odvisno, ali ta proces opazujete z zahodne ali ruske perspektive) je veliko njenih republik izkoristilo za razglasitev samostojnosti.
Tudi Čečenija, ki se je pri tem, da bi si zagotovila legitimnost za takšno početje, oprla na svojo etnično drugačnost in dolgo tradicijo nenehnih uporov proti Kremlju. Ideološko gorivo za lažje prenašanje naporov vojne, pa tudi za zagotavljanje simpatij in, še dosti bolj pomembno, za pridobovanje finančne in materialne podpore v muslimanskem svetu, je našla v konceptu džihada, svete vojne proti (krščanskim) »nevernikom.«
Če so bila na začetku spopada, v prvi čečenski vojni (december 1994−avgust 1996), ki jo je Rusija pod vodstvom Jelcina in korumpiranega generalštaba izgubila, še vidna nasprotja med tradicionalnimi skupinami čečenskih sufijev, ki so − primerljivo z dogajanjem v Siriji − želeli sekularno oblast v samostojni Čečeniji in med uvoženimi radikalnimi salafisti (Shariat Jamaat), so zadnji nad prvimi v vse bolj brutalnem spopadu, ki je sledil v drugi čečenski vojni (avgust 1999−april 2002), prevladali. Glavni sponzor radikalnega sunijskega islama v Čečeniji je bila in je še vedno Saudska Arabija; enako vlogo pa igra tudi v drugih kriznih žariščih, kot sta Irak (podpora Islamski državi) in Afganistan (podpora paštunskim Talibanom).
Tujim borcem za džihad so ruski vojaki pravili Arabci, da bi jih ločili od lokalnih čečenski borcev. Kot vse prave vojne je bila tudi ta kruta, z vojnimi zločini na obeh straneh. Na salafistično divjaštvo − poleg bolj aktualnega rezanja glav v Iraku smo ga lahko videli tudi v vojni v Bosni in Hercegovini −, ki je doletelo tudi Čečene, so utrjeni ruski vojaki, med katerimi se jih je v taktiki bojevanja proti islamističnim gverilcem nemalo urilo že v afganistanski vojni, odgovorili z podobno brutalnimi metodami.
V veliki igri za nadzor nad Kavkazom, ki jo je v drugi čečenski vojni, z dogovorom z vplivnim klanom Kadirov, dobila Rusija, je, podobno kot v sovjetski vojni v Afganistanu, s finančno in vojaško podporo separatistom, seveda sodelovala tudi imperialna sila ZDA. O tem priča zelo sofisticirana ameriška vojaška oprema, v teh količinah nedosegljiva na črnem trgu, ki so jo ruski vojaki lahko vedno znova našli pri čečenskih in arabskih borcih. ZDA je ruske težave z muslimanskimi teroristi izkoristila za šibitev ruskega vpliva v arabskem svetu, predvsem pa za poskus politične destabilizacije same Rusije. Bolj šibka je Rusija, večji in nenadzorovan je geopolitični vpliv ZDA.
Če jim je ta izjemno nepredvidljiva in nevarna politika »nadzorovanega kaosa« v primeru Libije, Iraka, Afganistana in Sirije uspela, jim v Ukrajini − še eni občutljivi točki ruske geopolitike, in na Kavkazu ni. Ključno mesto v tej nevarni igri za Bližnji vzhod, ki lahko ameriškim velikim arhitektom kaosa hitro uide iz rok, kar lahko strne vojna žarišča od Ukrajine, severne Afrike, Libije in do Pakistana, pa ima Iran.
