Zlata ribica

Kakšna je razlika med kratkim, nekoliko daljšim in dobrim spominom?

Objavljeno
07. maj 2013 14.39
Tanja Starič, notranja politika
Tanja Starič, notranja politika

Ko si je predsednik države Borut Pahor, eden od slovenskih političnih maratoncev, omislil zlato ribico Princesko 1, so po družbenih omrežjih nemudoma zaokrožile šale. Ni naključje, da je politik, ki zaseda funkcijo, ki si jo je vedno želel, izbral domačo žival, ki izpolnjuje tri želje. In še: z zlato ribico je počastil svoje volivce, ker imajo enako kratek spomin.

Prav zgodovina Boruta Pahorja v resnici potrjuje, da je v politiki mogoče vse, tudi zmagoslavje po hudem porazu. Podoben primer je Janez Janša, ki je v karieri že neštetokrat zdrknil na dno, pa vendar še vedno računa, da se bo po naslednjih volitvah vrnil na vrh izvršne oblasti. Če ne bi, se v soboto ne bi znova dal izvoliti za predsednika stranke, ki ima – edina v Sloveniji – zagotovljen bazen volilnih glasov. SDS bo torej tudi v naslednjem mandatu Janšo ponudila za mandatarja, pa čeprav nobena stranka noče vstopiti v koalicijo, ki bi jo vodil politik, nad katerim visi sum korupcije.

Da je spomin volivcev res kratek, dokazujejo tudi drugi primeri. Na Islandiji so pravkar znova izvolili politike, ki so državo dobesedno spravili na kolena. V Italiji so dobili vlado, v kateri ima velik vpliv pred kratkim politično mrtvi Berlusconi. Od izbruha krize evropske vlade padajo kot po tekočem traku, a se na čelo oblasti vedno znova vračajo isti obrazi. Res je volja državljanov bistvo parlamentarne demokracije, a prav notorična pozabljivost volilnega telesa ne daje upanja, da se bo kmalu končala kriza »najboljšega med slabimi sistemi«.

Nekoliko daljši spomin bi bil na mestu tudi pri aktualnih polemikah o spremembah referendumskih pravil. Vstajniško gibanje po tem, ko je z zamenjavo vlade začasno izgubilo začetni zagon, zdaj vso energijo usmerja v boj proti omejitvam referendumske pravice. Razumljivo in logično. Vendar pa pogled v zgodovino pokaže nekoliko drugačno sliko. V dveh desetletjih ni bilo niti enega ljudskega glasovanja, ki ga ne bi sprožile politične stranke ali interesne skupine. Državljani kar tako pač ne morejo zbrati 40 tisoč podpisov. Od referendumov so imele marginalne skupine in človekove pravice samo škodo in zelo malo koristi – spomnimo se samo ljudskih izrekanj o izbrisanih in o pravici do umetne oploditve samskih žensk. Pokojninska reforma je padla in res se je morala zato posloviti Pahorjeva vlada. Toda že leto kasneje je bila v času Janševe koalicije sprejeta skorajda enaka reforma, ki jo bodo naslednje vlade, to je zaradi demografske strukture Slovenije že jasno, še zaostrile. Na državni ravno smo pogosto odločali o temah, ki so zanimale samo ozek krog lokalnih prebivalcev in lobije – denimo o tretjem bloku trboveljske termoelektrarne. Peščica volivcev izglasovala, da bodo ob nedeljah trgovine zaprte, a se to v resnici nikoli ni zgodilo. In tako naprej; zgodovina slovenskih referendumov je v številnih primerih zgodba o političnih zlorabah, o manipulacijah in prestižnih bojih za večji kos moči, denarja ali vpliva.

Dober spomin je torej eden ključnih elementov zahtev po družbenih spremembah. Sicer bomo čez čas ugotovili, da smo res vsi podobni zlati ribici v premajhnem akvariju.