Zločini cerkve: Oče, vedo, kaj delajo!

Pred tremi leti sem v Rimu komaj ujela letalo; na čezoceanskem letu mi je družbo delal škof iz Mehike.

Objavljeno
20. februar 2013 09.43
Mexico Saint Cecilia
Katerina Vidner Ferkov, Delo.si
Katerina Vidner Ferkov, Delo.si

Pred tremi leti sem v Rimu komaj ujela letalo; na čezoceanskem letu mi je družbo delal škof iz Mehike. Takoj sva se zapletla v pogovor.

Že se je z velikim navdušenjem hotel letalskega obroka lotiti, ko sem privzdignila obrv, da vendarle ne bom imela nič proti, če v takšni družbi, ki je nimam prav pogosto, odmoliva eno pred obrokom. Z veseljem mi je ustregel.

Ko je izvedel, da grem na antropološko konferenco, je nastopil večurni molk, med katerim je prebiral obširna navodila (tako mi je pojasnil), ki je je prejel od nadrejenih v Vatikanu.

Na lepem pa me je pogledal in mi rekel: »Moje življenje med domorodnimi Indijanci je pravi blagoslov, resnično verujejo in so predani veri, s srcem, tega tu ni moč videti, ne na tak način ... ne vem, kako naj vam to opišem.«

Videla sem, da mu ni vseeno za svoje vernike.

»Ali menite, da je še kaj takega, kar je posebej zanimivo za antropologijo v tej vaši lepi izkušnji?«

»Veste,« je dodal po daljšem premoru, »mešajo kokakolo in mleko in to pijejo. Nič ne morem proti temu.«

Nisem ga več spraševala. Na koncu sva si v tišini pomahala vsak s svojim kovčkom v roki.

S krščanstvom med domorodna ljudstva ne prihaja le mnogokrat sporno interpretirani Jezusov nauk, ampak tudi kolonialistično naravnano gospodarstvo.

Italijanski filozof Umbeto Galimberti je povedal, da se je (tako imenovani) razviti zahodni svet dolga stoletja napajal na bogastvu, in, naj dodam, trpljenju drugih narodov.

S pomočjo katoliške cerkvene doktrine so bili ti narodi in ljudstva načrtno razvrednoteni in oropani pravic do svojega jezika, kulture in življenjskega prostora, da o verovanju niti ne govorimo.

V 15. stoletju je Vatikan razglasil vse dežele, ki niso bile krščanske, za Res Nullius - za nikogaršnjo zemljo, ki samo čaka, da se jo bo dotaknila roka »odrešenika«. Ta roka je bila smrtonosna.

V zgodovinskih in tudi zgodnjih antropoloških delih je nekrščanski način življenja, oblačenja, čustvovanja, mišljenja in prehranjevanja opisan kot manjvreden. Seveda so v vseh časih delovali tudi kristjani, ki so dejansko sledili Jezusovim etičnim načelom in so vse ljudi, s katerimi so prišli v stik, spoštovali. Kot takšni so bili sistematično utišani.

Od kje ta nepopisna nadutost evropskih narodov, ki so se med seboj klali in posiljevali in v vojni to počenejo še danes? Vprašanje lahko tudi aktualiziramo: Ali bi Jezus nad Osamo bin Ladna poslal kakšnega svojega učenca, da ga ustreli?

Povezava Cerkve in vladajočih struktur je navkljub koncu srednjeveškega papeštva v 16. stoletju še vedno neznosna.

Prav neverjetno je, s kakšno maziljeno previdnostjo se novinarski diskurz loteva odstopa papeža Ratzingerja s položaja institucije z dokazanimi težkimi zločini nad človeštvom, ki se kontinuirano dogajajo skozi vsa stoletja. Ne gre za sporno delovanje posameznih oseb, ki se pojavlja povsod, gre za dokumentirano zgodovinsko kontinuiteto spornega delovanja.

Vatikan je Jezusa - neevropejca, Juda, spremenili v podobo z modrimi očmi in njegov prispevek človeštvu spretno ugrabil - zlorablja ga še danes.

Oče, vedo, kaj delajo.