Tiskane izdaje
Špekulacije, da vlada dviguje DDV na tisk in periodiko zato, da z eno potezo zbriše večino slovenskih časopisov s trga in ukroti novinarje, so, tako minister, popolnoma neresnične. Kar bi lahko razumeli kot spodbudno novico.
Res je vlada takšen predlog, kljub glasnemu nasprotovanju, hladnokrvno poslala v parlament, toda na koncu bo odločala koalicijska večina.
Če bi proti dvigu DDV res glasovali poslanci Desusa in vsaj nekateri iz vrst SLS in DL, predlog ne bi imel nobenih možnosti.
Ni sicer čisto jasno, ali je minister pripravljen popustiti zaradi ostrih pozivov novinarjev, založnikov in sindikatov, ki so tokrat nastopili presenetljivo enotno, ali zaradi realne nevarnosti, da zakon med glasovanjem v parlamentu neslavno pogori.
Toda to niti ni najbolj pomembno. Če vlada predlog umakne, ali če sporni člen popravi v parlamentu z amandmajem, bo to mala zmaga elementarne zdrave pameti in novo rahlo upanje za slovensko medijsko krajino. Ki je v krču boja za preživetje tudi brez vladnih davčnih udarov.
Seveda pa previdnost ni odveč. Dvig DDV za tisk, pa tudi za druge naključno izbrane tarče, vse tja do malih živali, je še vedno v parlamentarni proceduri in jasno je, da se mu bo vlada odrekla samo, če bo denar dobila iz drugega vira.
V ministrstvu za finance sicer že nekaj časa preračunavajo različne »alternativne« možnosti, tudi znameniti krizni
davek, ki bi nekoliko blažje - verjetno za odstotek - udaril po vseh enako. A dokler matematične operacije državni finančniki ne bodo zaključili in dokler se vladne stranke ne bodo uskladile, v dober konec te nesrečne epizode pač ne moremo biti prepričani.
Je pa zgodba o dvigu DDV, tudi če ga na koncu ne bo, poučna lekcija o nevarnih razmerjih v slovenskem novinarstvu. Sporni vladni ukrep je bil na sicer sprevržen način tudi pravičen - udaril bi namreč po vseh tiskanih
medijih enako, ne glede na politične in druge preference.
To je bila torej idealna priložnost, da bi slovenski žurnalizem končno našel najmanjši možni skupni imenovalec. Željo po preživetju. Toda tudi tokrat se to ni zgodilo, kar potrjujejo žolčni odzivi na novinarsko peticijo zoper dvig
DDV celo v medijih, ki jim prav zaradi dviga davka grozi zanesljiv propad.
Znova se je pokazalo tudi, da je bila ključna napaka zadnjih dvajsetih let, ker novinarji nikoli niso zares začrtali meja svojega poklica. Ker se niso odzivali, ko so se za novinarje razglašali prostočasni pisci najrazličnejših poklicev in interesov, celo nekdanji člani ali svetovalci uprav, lobisti, pač vsakdo, ki ima veselje do pisanja in reciklaže novic in zgodb, ki jih prinašajo - seveda novinarji.
Od ljudi, ki ne poznajo temeljnih novinarskih zvrsti in nikoli v življenju niso na terenu iskali novic in zgodb, pač ni mogoče pričakovati razumevanja realnega položaja, v katerem so slovenski mediji po dvajsetih letih tranzicije.
Enotnosti žurnalizma, tudi ko gre za boj za obstanek, ne more biti, dokler ni jasna razlika med novinarji in estradniki, med poročevalci in napovedovalci vremena, med komentarjem in političnim pamfletom.
Od tod do neumnih odločitev politike, ki je očitno prepričana, da v sodobnem digitalnem svetu novinarjev pravzaprav ne potrebujemo več, je samo še korak.
Dviga DDV na tisk in periodiko morda ne bo. Toda slovenske medije in novinarje spopad z najtežjim nasprotnikom še čaka. Najprej v lastnih vrstah.
