5-krat K*

Je pač tako, da te ob tem, ko ljudem poveš, kaj počneš, čaka več scenarijev.

Objavljeno
04. oktober 2016 01.54
reut*sence
Klara Škrinjar
Klara Škrinjar
Že kar nekajkrat sem se zalotila v situaciji, ko sem s cmokom v grlu povedala, kaj pravzaprav sem. Po poklicu. Še večkrat sem se zalotila v situaciji, ko sem za sosednjim omizjem v kavarni prisluškovala pogovorom. O nas. O tem, kakšni smo in kaj vse (ne) zmoremo početi.

Novinarji.

A vendar - zakaj sem se zalotila s prstom preko ust, ko je bilo treba povedati, da opravljam poklic, o katerem sem sanjala že kot otrok? Zakaj se nelagodno počutiti, ko pa na nek način uresničujem svoje otroške fantazije? In zakaj se počutim skorajda kot izdajalec, ko pomislim, da pa bi mogoče ustvarjalno zaplavala še v kakšnem drugem bazenu, kajti v sedanjem je voda vse bolj kalna in plitka?

Je pač tako, da te ob tem, ko ljudem poveš, kaj počneš, čaka več scenarijev. Prvič, lahko si priča odkritemu nezadovoljstvu, tudi s pridihom razburjenja. Drugič, lahko jo odneseš s skromnim skomigom ramen, pod katerim vrejo negativna čustva kot voda v ekonom loncu. Tretjič, lahko si deležen očaranja, oženjenega z upanjem, češ, saj ti nisi tak, kot vsi ostali. No, in vendarle, nekaterim se zdi ta poklic čisto zares fajn in kul. Tudi to je mogoče. A so to bolj ostanki nekih ustvarjenih legend in mitov. Ali razsvetljenskih idealov. Ali pa zgolj odmevi prizorov iz serije Seks v mestu.

Zdi se namreč, da imamo novinarji že nekaj časa podobno percepcijo v javnosti kot politika. Da, slabo. Ker s(m)o v določenem obdobju do preobilja hranili drug druge. Pa brez slovenskega unikuma. Tisti, ki smo preden ali potem, ko nas je legendarni Nick Davies obiskal v Sloveniji, brali njegovo knjigo, smo včasih celo sami sebi stežka priznali, ali res delamo v, hmm, »trgovskem« poklicu. Vendar, ja, žal, govorimo prav o tem. Začne se s prepisovanjem sporočil za javnost. Stenografiranjem novinarskih konferenc. Nadaljuje z vzajemno izmenjavo interesov. Kje se torej začne in konča novinarski prostor? In kakšna je njegova cena?

No, nekako še vedno vztrajam in verjamem v tisto pravo, to je - dobro - novinarstvo. In žal niti ne toliko v (dobre) medije. Vsi imajo/imamo preveč pomanjkljivosti, da bi se lahko celovito izpostavljali kot primeri dobrih praks. A vendarle so v njih primeri dobrega novinarskega dela. Kredibilnih vsebin. Inovatinih pristopov. Ustvarjalnosti.

Še vedno so tu novinarji, ki se ograjujejo od populizmov in ki se kljub nemogočemu tempu dela vztrajno poglobljajo v materijo, ki jo obdelujejo. Še vedno so tu novinarji, ki se učijo vsak dan novih orodij in vztrajajo na analitiki, ker jim pavšalizem in površinskost smrdita. Še vedno so tu novinarji, ki so odgovorni do tistih, ki jim posredujejo informacije. In da, so celo takšni, ki ustvarjajo presežke v pogosto skorajda nedostojnih oblikah dela. A ustvarjajo izjemne rezultate. In o njih bomo lahko z veseljem debatirali čez poldrugi mesec, ko se bo v Ljubljani spet naselil festival Naprej/Forward.

Ja, spet je tisti čas v letu, ko v novinarski skupnosti pregledujemo, kakšno leto je za nami. Še približno deset dni je časa, da bilanco oddate na Društvo novinarjev Slovenije, ki vsako leto nagrajuje presežke. Seveda je najboljši pokazatelj dobrega dela odziv javnosti, a strokovna nagrada je še dodatna potrditev profesionalnega udejstovanja.

Kar je pomembno. Zgledi so namreč tisti, ki vlečejo, in ki so najboljša motivacija.

Edino zgledi so tisti, ki lahko naredijo spremembe na dobro oziroma na bolje. In ki pokažejo, da so novinarske stvaritve lahko tudi - kakovostne. In da so mediji boljši, kot se na prvi pogled zdijo. Če jih poznamo, te, dobre stvari, lahko odgovorimo na skoraj vse zgoraj opisane situacije veliko bolj samozavestno. In se zavedamo, da če vztrajamo v trudu, ustvarjalnosti in kakovosti, lahko naredimo izdelke takšne, da jih z veseljem opravljamo kot - novinarji.

 

*Kaj, kdo, kje, kdaj, kako + zakaj. Novinarska abeceda.