Absurdistan: Kupite nazaj svoje bombe. Saj so poceni

Poučna zgodba o tem, kako so podjetni vaščani iz Laosa iz ostankov bomb začeli izdelovati protivojne spominke.

Objavljeno
13. februar 2017 12.14
Branko Soban
Branko Soban

Topel sobotni večer v Luangu Prabangu, stari kraljevski prestolnici Laosa, ki je zrasla ob izlivu reke Nam Han v veliki Mekong. Glavna ulica spokojnega, tihega mesta, ki je s svojimi številnimi pozlačenimi budističnimi samostani že vrsto let tudi pod zaščito Unesca, se vsak večer, ko se žareče sonce umakne tja za Mekong, spremeni v sila živahno nočno tržnico. Dobršen del ceste zaprejo za promet, ki ga sicer tudi čez dan ni prav veliko, na asfaltu in na obeh pločnikih pa ljudje iz okoliških mest in vasi za nekaj ur ponujajo na prodaj svoje izdelke. Največ povpraševanja je seveda po prekrasnih, ročno tkanih šalih in drugih izdelkih iz žlahtne svile, ki bi v zahodnih butikih dosegali astronomske cene, tu pa jih je mogoče dobiti že za nekaj deset dolarjev.

Med vso to pisano nočno ponudbo v gneči na ulici nenadoma opazim moža, ki kupcem, v glavnem kajpak tujim popotnikom, ponuja na ogled nekaj povsem drugega. Na rdeči ponjavi pred seboj je namreč lepo razstavil vrsto različnih sivosrebrnkastih spominkov. Od žlic do obeskov za ključe, odpiračev za steklenice in zapestnic. In na papirju, ki ga je postavil pred seboj, v angleščini na kratko pojasnil, za kaj v resnici gre.

Vsi ti spominki so narejeni iz ostankov bomb, ki so jih Američani med tako imenovano skrivno vojno (secret war), skrito za grozljivimi in veliko bolj odmevnimi spopadi v sosednjem Vietnamu, zmetali na Laos. Ta daleč najbolj revna država v Indokini je bila v časih te skrivne ameriške vojne (1964−1973) glede na število prebivalstva najbolj bombardirana država sveta. Američani so tako divje tolkli po njej predvsem zato, da bi zaustavili pohod (vietnamskega) komunizma v soseščino, ki je v resnici precej vplival na Laos. Ameriški bombniki so v tistem slabem desetletju na to državo odvrgli okrog 280 milijonov bomb. Leteče trdnjave B-52 so svoj smrtonosni tovor na Laos v povprečju stresale vsakih osem minut. Štiriindvajset ur na dan. Devet let zaporedoma.

Okrog 80 milijonov bomb je ostalo neeksplodiranih, tako da te kljub že zdavnaj končani vojni še danes sejejo smrt. V povprečju danes v Laosu zaradi teh smrtonosnih ostankov nekdanje manj znane vojne vsak dan umre najmanj en človek. V večini primerov so žrtve seveda otroci.

Visone Songnoukhai, mož, ki na nočni tržnici v Luangu Prabangu že lep čas dan za dnem ponuja svoje nenavadne spominke, mi pove, da prihaja iz več kot dvesto kilometrov oddaljene vasi Ban Na Pia, ki je bila med vojno popolnoma uničena. Vaščani so se zaradi nenehnih bombnih napadov že takoj v začetku izselili iz nje. Tisti, ki se jim je po končani vojni uspelo vrniti, so tam našli le pogorišča svojih bednih domov, kupe raztreščenih bomb in sestreljeno ameriško vojaško letalo. Da bi nekako preživeli, so iz ostankov bomb že leta 1975 začeli izdelovati aluminijaste žlice. V ta posel je bilo sprva vključenih kakšen ducat družin, pove Visone Songnoukhai, kasneje pa se je izdelovanja spominkov iz ostankov bomb lotila tako rekoč vsa vas.

Še zlasti po letu 2009, ko sta vaščanom priskočili na pomoč nevladna organizacija Article 22, ki jo je ustanovila Elizabeth Suda, Američanka iz New Yorka, ter švicarska nevladna organizacija Helvetas. Nastal je projekt Peacebomb. Nekakšna bomba miru, ki jo zdaj simbolizira predvsem aluminijasta zapestnica. Ta skromna, a žlahtna zapestnica miru je prav po zaslugi tega humanega projekta hitro prestopila laoške meje in jo je mogoče že dobiti tudi ponekod na zahodu. Večina zaslužka se vrača v vas Ban Na Pia in na laoško podeželje. Predvsem za lokalne infrastrukturne projekte in za mikro posojila, s pomočjo katerih vaščani potem gradijo svojo boljšo prihodnost.

Naša civilizacija očitno zelo ljubi bombe. Sicer jih ne bi izdelovali v takšnih količinah in jih potem odmetavali po državah in nedolžnih ljudeh, ki niso nikomur storili nič žalega. Le koliko bomb je, denimo, padlo po Afganistanu ali Iraku, kjer zdajšnji vojni divjati že poldrugo desetletje? Doslej jih ni preštel še nihče. In žrtev tudi ne. Toda vaščani s severa Laosa so s svojim projektom dokazali, da je iz bomb mogoče narediti tudi kaj koristnega. V tem pogledu so s svojimi protivojnimi spominki pravi revolucionarji.

Toda prava revolucija se bo seveda zgodila šele tedaj, ko se bodo za podobne projekte odločili predvsem tisti, ki bombe izdelujejo. Toda ta pot bo seveda trnova in zelo dolga. Dejstvo je namreč, da je orožje še vedno veliko bolj donosno kakor pa miroljubni izdelki iz njih, ki jih podjetni vaščani na nočni tržnici v Luangu Prabangu zdaj ponujajo tujcem. Še najraje seveda Američanom. Visone Songnoukhai jih h kupčiji nadvse prijazno vabi z besedami: Dajte, kupite nazaj svoje bombe. Saj niso drage ...