Tiskane izdaje
Bilo je le vprašanje časa, kdaj bomo po Trevonu, Ericu in Michaelu priča novi odmevni smrti temnopoltega Američana. To, kar se je prejšnji konec tedna zgodilo v Južni Karolini, pa je presenetilo tudi že vsega navajene Američane. Rutinsko preverjanje dokumentov se je končalo z osmimi streli v bežečega voznika.
Beli policist Michael Slager je v soboto nekaj časa sledil starejšemu mercedesu z okvarjeno zadnjo lučjo, nato ga je ustavil na parkirišču. V četrtek objavljeni posnetek kamere v policijskem vozilu kaže, da je 50-letnemu vozniku Walterju Scottu dejal, naj pripravi dokumente. Scott je stopil iz avtomobila, a takoj dobil ukaz, naj se vrne v vozilo. Nato je ponovno odprl vrata in se pognal v beg.
V tem trenutku sta oba izginila iz policijske slike, njegovi sorodniki pa so v soboto dobili sporočilo, da je mrtev. Policist Slager je trdil, da ga je med begom napadel in mu vzel njegovo električni paralizator, v strahu za svoje življenje pa je uporabil orožje. Toda ko je družina pokojnega Scotta v nedeljo popoldne položila cvetje na kraj njegove smrti, je k bratu Anthonyju pristopil neznanec in mu dejal, da mu mora nekaj pokazati.
Splošno ogorčenje
Na posnetku, narejenem s telefonom, Walter Scott po prerivanju s policistom začne bežati, Slager pa izvleče pištolo in začne streljati proti njemu. Od osmih krogel so Scotta štiri zadele v hrbet, ena v uho. Policist med hojo proti negibnemu telesu sporoči, da je uporabil orožje, nato mu vklene roke za hrbtom. Ne poskuša mu pomagati, ampak steče do mesta, od koder je streljal, s tal pobere predmet in ga kasneje odvrže ob Scottovem telesu.
»Bil sem jezen, presunjen,« je Anthony Scott kasneje opisal prve občutke ob pogledu na usmrtitev svojega mlajšega brata. »Posnetek prikazuje resnico, z njim smo dokazali nedolžnost mojega brata. Brez njega stvari ne bi potekale, tako kot zdaj.« Ni povem jasno, zakaj se je mlajši Scott pognal v beg, brat meni, da se je bal aretacije, ker je sodišče od njega terjalo preživnino za otroke. Toda ko je posnetek prišel v javnost, se je zgodba policista o samoobrambi sesula v prah.
Keith Summey, župan mesta Severni Charleston, kjer se je zgodila tragedija, je sporočil, da bodo policista obtožili umora. »Če narediš nekaj narobe, ni pomembno, ali si policist ali navaden državljan. Moraš živeti s svojo napačno odločitvijo,« je bil odločen. Slagerja so nemudoma odpustili, njegov šef Eddie Driggers je dejal, da mu je ob gledanju posnetka slabo. Po njegovi objavi se je svoji stranki odrekel celo dotedanji Slagerjev odvetnik. Dogodek preiskujejo lokalne in zvezne oblasti.
Oglasili so se tudi politiki, konservativna guvernerka Južne Karoline Nikki Haley je ravnanje policista označila za nesprejemljivo, republikanski senator zvezne države Lindsey Graham za grozljivo, njegov temnopolti kolega Tim Scott, prav tako republikanec, ki je odraščal v Severnem Charlestonu, je menil, da je brezčutno in bi se mu lahko izognili. Slabo leto po nemirnem Fergusonu so vsi hiteli miriti razburkano javnost.
Laž spodbuja nasilje
Toda vprašanje je, kaj bi se zgodilo, če ne bi 23-letni brivec Feidin Santana na poti v službo izvlekel telefona in začel snemati dogajanja. Ko je kasneje izvedel, da je možakar v zeleni majici umrl, je sprva hotel izbrisati posnetek. »Zdelo se mi je, da bo moje življenje ogroženo,« je kasneje pojasnil svoje razmišljanje. Premislil si je, ko je policija dejala, da je šlo za streljanje v samoobrambi.
»Če ne bi bilo posnetka, bi bil policist Slager za rešetkami? Malo verjetno,« je prepričana pravna analitičarka televizijske mreže CBS Rikki Klieman. Po njenih besedah niti eno samo dejanje na posnetku ne potrjuje Slagerjevih besed, da je bil ogrožen. »Policisti ne govorijo vedno resnice,« blago ugotavlja tudi Jeet Heer s časnika New Republic. »Čeprav sta nasilje in laganje policistov različni težavi, pa hkrati spodbujata druga drugo,« opisuje nevaren dogodek.
Profesorica prava iz Ohia Michelle Alexander trdi, da javnost še vedno zaupa policistom, čeprav je to v času množičnega zapiranja ljudi zgrešeno in »policistom ne bi smeli zaupati nič bolj kot kateri koli drugi priči«. Njeno prepričanje temelji na študijah o »pričevanju«, policijski praksi krivih priseg, ko z laganjem med pričanjem na sodišču dosežejo obsodbo osumljenca. Pri čemer menda tako tožilci kot sodniki vedo, da gre za laži, a se zadnji odzovejo, samo če so te res močno za lase privlečene.
Namera, ne naključje
Samo v Južni Karolini so policisti v zadnjih petih letih 209-krat streljali na osumljence, a zaradi tega ni bil kaznovan niti en policist. Po smrti Erica Garnerja, ki se je zadušil po prepovedanem policijskem prijemu okoli vratu, so naredili analizo in ugotovili, da se je od leta 2009 do 2014 zaradi policijskega davljenja pritožilo 1048 Newyorčanov. Dokaze proti policistom jim je uspelo zbrati v le desetih primerih, pa še v teh policistov niso kaznovali ali pa so bili le simbolično okrcani.
Pri vsem tem ne smemo pozabiti »grde resnice, da bo narod, spočet v suženjstvu ter nekoč predan zamisli, da vsi ljudje niso ustvarjeni enaki, dolgo vztrajal pri takšni delitvi«, kot je zapisala Rebecca Carroll iz Guardiana. Rasizem ni samo črno-bela delitev, Jeet Heer trdi, da je tudi nezdrav znak asimilacije in se kot odpor proti temnopoltim pojavlja tudi, denimo, med priseljenci iz Južne Azije.
»Če so temnopolti pri dnu rasne hierarhije v Severni Ameriki, je za nekatere podjetne priseljence hoja po njih pot za vzpon v družbi,« meni Heer. Carollova pa dodaja, da naj prihodnjič, ko bomo zgroženi opazovali novo smrt temnopoltega ob soočenju z belopoltim policistom, pomislimo, da »ne gre za naključje, ampak za namero«.
