Arbitraža v postelji

Spanje z drugim človekom je kratko malo vojna, ki se odvija sleherni dan v večini družin po vsem svetu.
Objavljeno
12. januar 2018 11.36
Jela Krečič
Jela Krečič

Zdi se, da je arbitraža še vedno ključna beseda slovensko-hrvaških odnosov. A kdor je kadarkoli v življenju z nekom spal v isti postelji, bo vedel, da se mejni spori rešujejo vsako noč v tako rekoč vsaki slovenski in hrvaški (zakonski) postelji.

Posteljo lahko ravno v luči enega ključnih zunanjepolitičnih vprašanj s Hrvaško vidimo kot Piranski zaliv, kjer nobena od vpletenih strani noče ali ne zna spoštovati dogovorjene meje. V primeru postelj ponavadi ta meja poteka po sredini − takšna delitev se zdi edina logična in pravična. V budnem stanju se z njo strinja vsak od posteljnih partnerjev. Hudič se zgodi ponoči, ko udi spečih ljudi kot da nehote začnejo bloditi po postelji, prečkajo začrtano linijo in zavzemajo teritorij svojega sospalca. Nekateri so lahko v svoji ekspanziji nadvse arogantni in nasilni, tako da lahko druga stran zakriči le nekaj takšnega kot: »Ni ped hrvatske zemlje!«, da bi nesramnega okupatorja zbudila iz njegovih ozemeljskih sanj.

Seveda je civilizacija v izogib tovrstnim sporom v postelji priskrbela tako dvojne žimnice kot dvojne odeje, s čimer naj bi sprti strani dobili dovolj svobode, da bi se med spanjem pustili pri miru in spoštovali pravični dogovor. A očitno so teritorialne težnje vsakega človeka tako močne, da jih demokratična razporeditev posteljnine ne more preprosto odpraviti.

Prav tako ni pomembno, kako velika je postelja, ki si jo delita dva človeka. Naj gre za manjšo zakonsko posteljo ali za njeno kraljevsko različico, kot jo srečamo v prestižnih hotelih, meja, ki enega spečega ločuje od drugega, očitno ustvarja čisto posebno gravitacijsko polje, ki dve ležeči telesi neprestano vleče skupaj in še čez.

Spanje z drugim človekom, naj je to partner, prijatelj ali otrok, je kratko malo vojna, ki se odvija sleherni dan v večini družin (po vsem svetu). Samo največja čuječnost in občutljivost šibkejšega ali manj invazivnega od obeh spalnih partnerjev lahko slednjega obvaruje pred tem, da svojega spanca ne zaključi na posteljni zaplatici, primerni kvečjemu za pridobivanje bolečin v vratu in krčev v preostalih mišicah.

Hrvaško in Slovenijo lahko tako vidimo kot tipična zakonca (ali vsaj človeka, ki si delita žimnico), ki tako kot njuni državljani bijeta bitko za pravično razdelitev zakonske postelje. Edina razlika med njima in njunimi državljani je ta, da zadnji svoje bitke bijejo v spanju, potem pa zjutraj načeloma brez težav sobivajo s človekom, pred katerim so še nekaj ur pred tem poskušali braniti svojo ozemeljsko celovitost.

Hrvaška in Slovenija pa si ljubezni nočeta več priznati, svoje nočne bitke bojujeta še zjutraj, popoldne in zvečer. Sta kot prepirljiva zakonca, ki nikoli ne bosta priznala, kako močno potrebujeta drug drugega, da bi obdržala svojo samopodobo, in se zato brez sramu raje kregata pred vsem svetom in upata, da bo neki zunanji opazovalec posredoval v njunem sporu ter poskrbel za uveljavitev pravične razdelitve postelje.

Edino, kar prepirljivost obeh partnerjev prinaša njunim državljanom, je to, da imajo za svoje nočne bitke zdaj priročno metaforo. Tudi sicer politika ponuja veliko bogastvo priročnih metafor za spalno življenje navadnih ljudi. Prav lahko si predstavljamo strastnega privrženca Janeza Janše, ki posteljnemu partnerju, čigar ud pomotoma zaide na njegovo stran, v spanju zavpije: »Marš nazaj v Murgle, hobotnica!«