Azija ženskega spola: Ženska in morje

Ko je japonski premier Šinzo Abe pripravljal vrhunsko srečanje voditeljev najmočnejših gospodarstev sveta, zbranih v klubu G7, je njegova soproga Akie skrbno spremljala vsako njegovo opombo. Gospodarska rast. Mir. Ekološko ravnovesje. Povsem spontano je na vrh seznama uvrstila postavko − trajnostni razvoj.

Ker je pri vsem tem Abe močno poudarjal »japonske vrednote« in za gostiteljico zasedanja izbral prefekturo Mie, ker je to »dom vseh japonskih src«, se je Akie v hipu odločila, da bo svoj del programa posvetila potapljačicam amam.

Na tisoče let so se v morje okoli dežele vzhajajočega sonca potapljale ženske. V davnih časih gole do pasu, okoli katerega so si ovile le manjši kos platna, pozneje pa odete v bela oblačila, s katerimi so si pokrile prsi in povezale lase. Potapljale so se na dah in iskale školjke, rake in ribe, ki bi jih bilomogoče uloviti. Če so v kateri od ostrig našle biser, sta bili njihovo delo in tveganje večkratno poplačani. Po vsakem takšnem skupinskem potapljanju so zanje zakurili ogenj, da so se pogrele, in jim pripravili sveže obroke iz morskih sadežev, da so se okrepčale. Vse je bilo podrejeno načelu – jej, kolikor uloviš, ali če bi to prilagodili današnjim časom – porabi toliko, kolikor ti daje narava.

Ama v japonskem jeziku pomeni »morska ženska«. Obstaja cela vrsta teorij, zakaj je ta dvatisočletna tradicija povezana z ženskami. Prevladuje pojasnilo, da ima žensko telo debelejšo plast maščobe, ki človeka varuje pred mrazom v globokem morju. Za družine, ki so živele ob morski obali, je bila velika sreča, kadar se jim je rodila hčerka. To je pomenilo, da so dobili potapljačico, ki jim bo omogočala lepo življenje.

Japonske morske deklice so se potapljale do visoke starosti. Včasih tudi v visoki nosečnosti. V obdobju Meidži so dobile steklena očala, ko se je leta 1964 ponudila možnost, da bi se lahko v morje spuščale v gumijastih potapljaških oblačilih, pa se je začela velika razprava o tem, ali bi bilo treba uvesti to novost ali ne. Ko dobi človek preveliko prednost pred naravo, začne ta pospešeno odmirati. Da bi ohranili ravnovesje, so ame dobile kovinske prstane, s katerimi so merile školjke. Če je bilo mogoče abalon (školjko, ki jo ponekod imenujejo Petrovo uho) potisniti skozi prstan, katerega premer je bil deset centimetrov, je to pomenilo, da še ni odrastel. Takoj so ga spustile nazaj v morje.

»Moje osebno mišljenje je, da so moški dobri v gradnji piramidne organizacijske strukture, ki gre od zgoraj navzdol,« je zapisala Akie Abe v enem od esejev, posvečenih vrhunskemu srečanju G7. »Ženske pa so prav zaradi materinskega čuta boljše, ko gre za razvijanje poslovnih in družbenih omrežij.«

V primeru am govorimo o omreženosti brez mreže. Ženska in morje. In ena sama vrv, s katero da ama, ko ji zmanjka zraka, moškemu v ribiškemu čolnu znak, naj jo iz globine dvajsetih metrov potegne na površje. Trajnostni razvoj je mogoče strniti v simbol japonskih am. Na žalost jih je vse manj. Danes jih je okoli dva tisoč, od tega 800 v območju Ise-Šime v prefekturi Mie. Spreminjajo se v turistično zanimivost. Ko so se odločali o tem, kaj bodo udeležencem vrhunskega srečanja G7 prikazali kot najbolj slikovito predstavitev »japonskih vrednot«, se je Abe odločil za nindže. Pet vrhunsko treniranih nindž je izvedlo predstavo s samurajskimi meči, majhnimi srpi in upognjenimi zvezdami. Borili so se proti nekakšnemu neimenovanemu sovražniku.

Ame so se samo potapljale v morje. In na površje prinašale po eno samo školjko. In zdelo se je, da lahko z njimi svet obstaja še veliko milijonov let.