Dobrodošli v džungli: Beli šum

Kultura je kultura samo, kadar je v službi dominantnega diskurza političnega razreda. In ta diskurz pravi, da je slovenski jezik ogrožen.

Objavljeno
11. februar 2016 09.57
Aljaž Pengov Bitenc
Aljaž Pengov Bitenc

Preklanje okoli osrednje državne proslave ob slovenskem kulturnem prazniku, kakor se uradno reče, je še enkrat pokazalo, da si Slovenci lastno državo sicer morda zaslužimo, da je pa dosti večje vprašanje, ali si naša lastna država zasluži nas.

Pokazala se je namreč celotna beda plehkosti družbenopolitičnega vsakdana, kjer ni zarot, ni zakulisnih manevriranj in ni višjih ciljev. Vse, kar imamo, je to, kar vidimo. In prav nič več.

Zgodba s cenzuro dela proslave režiserja Marka Bulca zatorej ni škandalozna. Je žalostna. Žalostna, ker kaže, da je tudi v državi, ki naj bi bila domnevno utemeljena na kulturi in kulturnikih, zadnjim še vedno namenjena vloga prikimovalcev in utrjevalcev elite, ki je v danem hipu pač slučajno aktualna.

Da se je upravni odbor Prešernovega sklada spustil tako nizko in umetniku zapovedal, kako bo slavil praznik umetnikov, je zgolj dokaz nekompetentnosti zadevnega odbora. Da pa v politiki ni bilo ene jasne obsodbe tega dejanja, je dokaz, da politični razred, ne glede na barvo, vonj in okus, kulturo vidi predvsem kot sredstvo za legitimacijo lastnega diskurza. Pač, pro-slave.

Če želite demonstracijo: ne samo da je NSi ministrici za kulturo Julijani Bizjak Mlakar poslala žolčno pismo, češ, kakšna subverzivna proslava da je to bila (prevod: premalo »domoljupnih« vrednot, relativizacije zgodovine, ven s tujci), na drugi strani političnega spektra se je Združena levica zadovoljila s povzetkom izjave režiserja Bulca in ciničnim pripisom »pa vesel praznik«. Nobenega »J'accuse«, nobene izjave za javnost, nobenega poziva h kakšnemu aktu državljanske nepokorščine. Nič. Niente. Nada. Kot da bi se v stranki intimno strinjali s tezo, da je edini pravi umetnik tisti, ki je v službi glorifikacije gospodarja, ki mu v zameno nameni tistih nekaj fičnikov.

V Blatnem dolu se je razprava sicer takoj razcepila na dve veji: ali lahko upravni odbor Prešernovega sklada kot naročnik posega v predstavo in zakaj se moramo deliti še pri edinem preostalem prazniku, ki nas je združeval. Obe dilemi sta lažni.

Osmi februar že dolgo več ne združuje tega naroda. Vsaj odkar je Svetlana Makarovič zagrešila ultimativni greh in nagrado zavrnila v živo, na odru. Da o nagradi sklada Jožetu Možini za tisti njegov švoh dokumentarec o izjemnem Pedru Opeki ali zažiganju kontrabasa par let pred tem sploh ne govorimo. Skratka, slavljenje Dneva kulture ni namenjeno preseganju narodovih delitev, pač pa njihovemu utrjevanju. Kajti le razdeljenemu narodu lahko politični razred mirno pove, da ga ljubi. Narod politični razred, da ne bo pomote.

In zagotavljanje te ljubezni je tudi temeljni vzrok za cenzuriranje Bulčeve predstave. Ne gre namreč za klasično ugibanje gospodarjeve želje, kot je sicer odlično zapisala Tanja Lesničar Pučko, pač pa je šlo za pripravo subjekta, ki bo gospodarja zadovoljil. Upravni odbor Prešernovega sklada pravzaprav ni funkcioniral kot naročnik predstave, pač pa kot posrednik med izvajalcem storitve dobrega počutja, se pravi režiserjem, in njenim prejemnikom, se pravi političnim razredom v dvorani.

Posrednik je svojo nalogo dobro opravil. Resorna ministrica Julijana Bizjak Mlakar se je še ves naslednji dan javno zahvaljevala režiserju Bulcu za njegovo delo. Ali je pri tem vedela za metode, ki jih je na Bulcu uporabljal sklad, niti ni pomembno. Kajti tudi če za skladove rabote ni vedela, ji je tovrstni modus operandi dovolj domač, da je ne moti. Namreč prav ona je v dneh pred praznikom skozi parlament speljala tiste nesrečne kvote domorodne godbe in seznam dovoljene glasbe.

Ko jih je vendarle dobila po smrčku zaradi podtikanja nacionalnemu radiu, da je glede glasbe zlobiran in plačan, se je začela izgovarjati, da so jo narobe razumeli. Pač, po sistemu, da karkoli je že rekla, je mislila točno nasprotno od tistega, kar smo razumeli. Razen če smo razumeli tako, da se strinamo z njo.

Čeprav je bilo vsem, ki smo tisto izjavo videli, jasno, da je mislila točno to. Da so glasbeni uredniki na nacionalki prodane prasice, ki ogrožajo slovensko samobitnost.

Ker, saj veste, kultura je kultura samo, kadar je v službi dominantnega diskurza političnega razreda. In ta diskurz pravi, da je slovenski jezik ogrožen. In Julijana Bizjak Mlakar ga bo lastnoročno branila. Pač, beli šum, s katerim politiki, nedorasli svojemu položaju in nalogam, zapolnjujejo minute v elektronskih medijih.

Avtor teh vrstic sem pred dvema letoma zapisal, da je čas, da ukinemo Prešernovo nagrado. Danes menim, da bi morali ukiniti tudi državno proslavo. Le tako lahko pred zdrsom v nepomembnost rešimo praznik, ob katerem se pomena kulture zavedamo vsak po svoje, na sebi ljub način. Eni s Prešernom v roki, drugi na poti v najbližjo Ikeo.

***

Aljaž Pengov Bitenc ni neznano ime. Nasprotno, med tviteraši je znan pod vzdevkom @pengovsky, na spletnem radiu Kaos opravlja naloge urednika, na straneh Nedela pa v vlogi političnega komentatorja sooblikuje družbeno klimo. Mnenj, ki praviloma ne ostanejo neopažena, ne deli le v slovenskem, ampak tudi v angleškem jeziku; je tudi avtor bloga Sleeping with Pengovsky (sex and politics).

Berete ga lahko tudi kot rednega blogerja na Delo.si. Njegove prispevke objavljamo vsak drugi četrtek ob 12. uri.