Absurdistan: Ministri za (ne)kulturo

Dejstvo je, da politiki dandanes zelo malo berejo. In dogaja se, da takšni ljudje potem postanejo celo ministri za kulturo.

Objavljeno
18. marec 2016 13.07
Branko Soban
Branko Soban

Si lahko predstavljate, kako imeniten minister za kulturo bi bil Umberto Eco, ta erudit brez primere, ki sem ga redno kupoval in z užitkom prebiral? Že po nekaj straneh vsake njegove knjige sem se spoštljivo spraševal in ugibal, koliko publikacij in koliko različne, tudi povsem neznane in na novo odkrite literature je moral prebrskati in prelistati, da je nastalo to, kar zdaj držim v rokah.

Njegovo znanje je bilo neskončno, a kljub neizmerni širini in načitanosti je vedno ostajal dovolj skromen. Pohlep po znanju ne sme biti prevelik, kajti če boste požrešno hoteli vedeti vse, se kaj lahko zgodi, da se ne boste naučili ničesar, je modro govoril svojim študentom. Veliki Umberto bi bil v resnici minister nad ministri. Tudi zato je nekdanji italijanski premier Romano Prodi večkrat razmišljal, da bi ga povabil v vlado, toda tega ni nikoli v resnici storil. Ker je vedel, kakšen bi bil odgovor. Takšna služba Umberta Eca preprosto ni zanimala. Živel je v svojem svetu, za svoje poslanstvo znanstvenika in pisatelja, ki nam je na ta način podaril veliko več, kot pa bi dal, če bi se oprijel vselej zelo nezanesljivega ministrskega stolčka.

Nekaj znanih in uglednih pisateljev je sicer krenilo v politiko. André Malraux, Mario Vargas Llosa ali Vaclav Havel na primer. Zgodba o tem, kako je Charles de Gaulle prepričeval Andréja Malrauxa, je naravnost fascinantna. Nekdanji francoski voditelj je dolgo pritiskal nanj, naj postane njegov minister za kulturo. Malraux se je vztrajno branil z vsemi štirimi. Odgovarjal mu je, da ga ta posel ne zanima. Zato je de Gaulle ubral drugo taktiko. »V Franciji ni nikogar, ki bi bil za to funkcijo bolj primeren, kot ste vi,« mu je govoril. Malraux se mu je tudi to pot zahvalil za ponujeno službo. De Gaulle se je po tej ponovni zavrnitvi odločil še za zadnji udarec. »Če ne boste postali minister, potem jaz ne bom odgovarjal za francosko kulturo!« In Malraux se je zlomil.

Nadaljevanje zgodbe je potem v javnost spravila generalova žena Yvonne de Gaulle. Tistega večera, ko ga je dokončno prepričal, se je precej pozno vrnil domov. Ko je po prstih prišel v spalnico, je prižgala luč in ga vprašala: »Kod si hodil tako pozno?« »Nocoj sem umoril Malrauxa ...!« je ženi bridko odvrnil de Gaulle.

Takšnih ministrov za kulturo v današnjem vse bolj nekulturnem svetu že dolgo ni več. Poglejmo, denimo, sosednjo Hrvaško, kjer se nad Zlatkom Hasanbegovićem, ministrom za kulturo v vladi Tihomirja Oreškovića, zgraža ves napredni intelektualni svet, ne le domača opozicija. Peticije proti njemu prihajajo v Zagreb z vseh strani. V eni od njih, ki je na Hrvaško, denimo, prišla iz Barcelone, opozarjajo, da je kot zunanji sodelavec revije, ki propagira ideje ustaškega voditelja Anteja Pavelića in sistematično zanika zločine njegovega režima, brez vsakršnega prikrivanja hvalil nacistične vrednote in heroje. V najmanj dveh člankih, ki so jih podpisniki peticije dodali kot prilogo.

Njegovih napak in grehov je sicer še veliko. Toda najhujši je vendarle ta, da z zagovarjanjem ustaštva pri polni zavesti pravzaprav brani genocid, storjen proti lastnemu in srbskemu narodu med drugo svetovno vojno. Genocid, ki je slabega pol stoletja kasneje posredno sprožil nove pokole v krvavi vojni ob razpadu Jugoslavije. In ki jih takrat seveda nikakor niso počeli le Srbi, ampak dokazano tudi Hrvati. In prav zato Zlatko Hasanbegović, politik iz struje, ki, denimo, stoji za najnovejšimi napadi na znanega hrvaškega režiserja Oliverja Frljića, preprosto ne more biti hrvaški minister za kulturo. Lahko bi to bil sicer v kakšni diktaturi, toda v članici Evropske unije, ki uradno še vedno prisega na antifašizem, pravno državo, demokracijo in spoštovanje človekovih pravic, nikakor.

Slovenska ministrica za kulturo na srečo seveda nima takšnih grehov, kot njen hrvaški kolega (ki ga premier Tihomir Orešković nerazumljivo noče odstaviti), toda bati se je, da bo s svojim voluntarizmom in domačijskim, napol bukoličnim odnosom do kulture, zlasti do sodobne in v svetu uveljavljene slovenske umetnosti, ki ji nenehno prepolavlja finance, sama poskrbela za nekakšen kulturni genocid nad umetniškim ustvarjanjem v državi.

Na dlani je, da Julijana Bizjak Mlakar, sicer profesorica matematike, ni bila najboljša izbira premiera Mira Cerarja. Po malem spominja na Fleur Pellerin, še do nedavna francosko ministrico za kulturo, ki pa je po februarski Hollandovi prevetritvi vlade dobila novo službo. Ministrica, rojena v Južni Koreji (kot zapuščeno siroto so jo na ulici našli le nekaj dni po rojstvu), je namreč pred dobrima dvema letoma brez vsakršne zadrege izjavila, da ne pozna nobenega dela takratnega francoskega Nobelovega nagrajenca za literaturo Patricka Modiana. Kot ministrica ga je seveda povabila na kosilo, toda po srečanju z njim je potožila, da že dve leti nič ne bere. Ker preprosto nima časa za take stvari. Delo v vladi da ji nalaga preveč obveznosti ...

Fleur Pellerin je s tem opozorila na zelo resen problem današnjega sveta. Ministrica sicer ima svoje naljubše pesnike in pisatelje. Ob nastopu funkcije je, denimo, omenila znamenite Cvetke zla velikega francoskega pesnika Charlesa Baudelairea in Casanovo v Bolzanu madžarskega pisatelja Sándorja Máraija. Toda njeno nepoznavanje del Patricka Modiana zgovorno kaže na notorično dejstvo, da politiki danes izjemno malo berejo. Kajti če bi res kaj brali, in na knjižnih policah je danes v resnici mogoče najti veliko koristnega čtiva, tudi s področja družboslovja, potem ne bi počeli takšnih neumnosti, kot jih sicer. Njihove odločitve bi bile zanesljivo modrejše in tehtnejše. Zato bi pred nastopom funkcije kulturnega ministra za vse kandidate, doma in po svetu, morda vendarle kazalo uvesti nekakšen test poznavanja literature in drugih tem, ki spadajo pod jurisdikcijo tega izjemno pomembnega vladnega urada, saj je kultura vendar temelj narodove biti.

A tudi tu bi verjetno prišlo do zagat, podobnih tisti, o kateri govori znana sovjetska anekdota. Čukča (pripadnik naroda, ki živi na Čukotki na skrajnem vzhodu Rusije, tamkajšnje prebivalce pa je večinski ruski narod od nekdaj štel za malo omejene) je namreč hotel postati član društva sovjetskih pisateljev. Stroga komisija je njegovo prošnjo vzela zelo resno. Zato so kandidata povabili v Moskvo. In tam so kar deževala vprašanja. »Ali ste prebrali Dostojevskega? Morda Čehova? Tolstoja?« Odgovor je bil vselej »Ne!« In ker komisija kar ni nehala vrtati vanj, se je Čukča na koncu razjezil in jim ogorčeno zabrusil: »Čukča je vendar pisatelj, in ne bralec ...!« V našem primeru pa bi se odgovor verjetno glasil: »Jaz sem vendar minister, in ne morebiti obiskovalec knjigarn in knjižnic ...!«