Tiskane izdaje
Čeprav je Trumpovo zmago označil za »politično ustreznico propada banke Lehman Brothers septembra 2008«, pa po Lukjanovem mnenju napoved novoizvoljenega ameriškega predsednika o večjem ameriškem »izolacionizmu« ni nekaj novega. »Dejansko se je začel ameriškim globalnim obveznostim odpovedovati že [sedanji ameriški predsednik Barack] Obama, čeprav je javno govoril ravno nasprotno,« je zapisal ruski analitik. Po njegovih besedah se je odhajajoči ameriški predsednik zavedal, da njegova država ne more biti navzoča vsepovsod po svetu in tam reševati težav, če se hoče resno lotiti domačih problemov, a tega bodisi ni hotel bodisi ni mogel tudi glasno povedati, temveč se je zatekel v retoriko o ameriški večvrednosti in moralistično vrednotenje početja drugih držav in njihovih voditeljev. »Trump zgolj odkrito pove tisto, kar si ni upal izreči Obama. ZDA se nameravajo osredotočiti na svoje lastne interese in nočejo več nositi bremena globalnega gospodarja,« je še ugotovil Lukjanov.
Vedno pronicljivemu ruskemu analitiku je običajno težko oporekati, a tokrat se zdi, da se tudi njegovo razmišljanje preveč zanaša na tisto, kar je javno izrečeno, ne pa na dejstva sama, ki jih včasih v sredstvih za obveščanje množic ni tako lahko izbrskati. Prvič, Nobelovi nagrajenec za mir Obama ni taka »golobica«, kakor se nemara zdi po njegovih izjavah in odkritih početjih njegovega »jastrebskega« predhodnika Georgea Busha mlajšega. V osmih letih svojega vladanja je prvi temnopolti predsednik v zgodovini ZDA namenil več denarja Pentagonu kakor njegov predhodnik v enakem času, zdaj pa ameriški davkoplačevalci za obrambo na leto odštejejo več kot 600 milijard dolarjev, več kot v času najhujše oboroževalne mrzlice v času predsednika Ronalda Reagana na začetku 80. let prejšnjega stoletja. Tako zdaj ZDA za »obrambo« porabijo štirikrat več kot Kitajska oziroma desetkrat več kot Rusija. V času Obame se je razcvetelo vojskovanje z brezpilotnimi letali, ZDA imajo zdaj po svetu vsaj 800 vojaških oporišč, tajne vojaške specialne enote delujejo v 147 državah po svetu, pod sedanjim predsednikom pa so ameriške oborožene sile sodelovale v letalskih ali drugačnih napadih v sedmih državah.
Druga težava Lukjanove analize je v tem, da preveč verjame Trumpovim predvolilnim napovedim, kar je precej tvegano početje, če se ozremo le na vse (ne)izpolnjene obljube odhajajočega Obame in prve kameleonske preobrate njegovega naslednika, ki se je nekaterim javnim zaobljubam, kakor je na primer kazensko preganjanje svoje tekmice Hillary Clinton, že odrekel. Tretji problem ruskega politologa pa je, da razčlenjuje le »enega« predvolilnega Trumpa, tistega »izolacionističnega«, ki se ga boji tudi Evropa, pozablja pa, kakor je pred kratkim ugotovil William Hartung z ameriškega mnenjskega središča Center za mednarodno politiko, da je na volitvah nastopal »še eden« republikanski kandidat: tisti, ki je razmere v ameriških oboroženih silah razglasil za »katastrofalne« in obljubljal ogromno povečanje proračuna za obrambo, več deset tisoč novih vojakov, okrepitev vojne mornarice in letalstva, pospešitev posodobitve jedrskega programa in zgraditev ambcioznega vesoljskega programa, o kakršnem je sanjal že njegov predhodnik Ronald Reagan. Kakor je izračunal Todd Harris iz Centra za strateške in mednarodne študije, bi morali ameriški davkoplačevalci za te velikopotezne načrte, ki jih je Trump razkril septembra v svojem nastopu v Philadelphii, v naslednjem desetletju odšteti še dodatni skoraj bilijon (tisoč milijard) dolarjev.
Če verjamemo naslovom, ki so se po objavi izidov ameriških predsedniških volitev pojavili v poslovnih medijih, na njih ni zmagal Trump iz Lukjanove analize. »Za obrambno industrijo Trumpova zmaga pomeni, da se vračajo srečni dnevi,« so zapisali v ameriškem Forbesu. Ameriški analitik David Isenberg pa je svoj blog, v katerem je popisal, kako je dan po volitvah zrasla vrednost delnic orožarskih korporacij, naslovil: »Dejanski zmagovalec volitev 2016 je vojaško-industrijski kongresni kompleks«.
Nič kaj novega ni ugotovil Isenberg. Pokojni ameriški glasbenik Frank Zappa je že leta 1986 izjavil, da je »vlada zgolj razvedrilni oddelek vojaško-industrijskega kompleksa«. Zato ne le da si »oba« predvolilna Trumpa nemara nista tako v nasprotju, kakor se zdi na prvi pogled, najbrž ni tudi bistvenega razkoraka v globalni strategiji tega mogočnega kompleksa, ne glede na kadrovske menjave v razvedrilnem oddelku. Njegov odhajajoči vodja je dobro odigral svojo javno vlogo »golobice«, ki pa je dejansko povečevala vojaški proračun, hkrati pa zakuhala novo hladno vojno z Rusijo. S tem je vzpostavil »varnostno grožnjo« v Evropi, pred katero pa ZDA nehvaležne čezatlantske partnerice ne bodo več tako širokosrčno varovale, zdaj zagotavlja prihajajoči vodja tega oddelka. Drugače rečeno: prejšnji direktor zabavnega programa je imel nalogo, da zagotovi povpraševanje, novi pa nam bo predstavil celo paleto plačljive ponudbe njegovega mogočnega kompleksa.
