Dobro jutro: Čutiti sočloveka

Smo sposobni z enim rezom prekiniti gnanje za nečem, kar nam vsiljujejo drugi?
Objavljeno
29. maj 2016 23.02
sobotna priloga *tlo
Vesna Milek
Vesna Milek

Doppler, v našem prevodu Divjak, norveškega avtorja Erlenda Loeja je uspešnica. Satira o človeku, ki nenadoma izstopi iz mašinerije konformizma, gnanja za cilji, ki niso več njegovi, gnanja za imperativom: pripadati, biti priden, poslušen. Začuti, da ne zmore več. In gre. Priznam, da me v romanu na trenutke zmoti radikalen, celo krut skandinavski humor, sploh to, da Divjak v svojem pobegu ne pomisli na otroke in ženo.

Zato, ker sem jaz še vedno tukaj, poskušam preživeti v betonskem gozdu, on gre v gozd, zato, da preživi njegova duša. A v gledališki predstavi Aleksandra Popovskega tudi zaradi izjemne interpretacije Uroša Fürsta začutim njegovo ujetost, njegovo nemoč, njegov pobeg v gozd, ki ga reši nečesa hujšega od tega, kar je morda s svojim odhodom povzročil svoji družini. S tem, ko izstopi in poskuša preživeti brez vsega, od začetka, je sposoben tudi na novo vzpostaviti odnose s svojimi otroki, z ženo.

Smo sposobni z enim rezom prekiniti gnanje za nečem, kar nam vsiljujejo drugi? Najbrž ne. Skrivaj pa o tem razmišljamo, kako bi bilo, če. Zato namesto nas to naredijo absurdni, bizarni in duhoviti junaki (Katarina Čas in Primož Pirnat). Zaradi njih se spet enkrat zavemo nečesa, čemur pravimo duša, ki jo predolgo drobi mašinerija turbokapitalizma, a se hkrati boji pobega, torej gozda, neznanega, tišine, samote, prav tistega, za kar nekje globoko v sebi čuti, da bi jo osvobodilo.

Zato kultni komad Pink Floydov, ki ga odpojejo igralci, deluje kot katarza. Hey you, out there in the cold, getting lonely, getting old, can you hear me? Tak občutek, da je tam nekje nekdo, sam, drgetajoč v mrazu, ki si tako kot ti želi vsaj za hip izstopiti iz vsiljenih ponavljajočih se vzorcev, nekdo, ki te bo zaslišal, ko boš poklical. Da se v resnici slišimo, ljudje. Da niti ne rabimo v gozd, da bi spet začutili sočloveka.