Dobro jutro: Besede srca

Evropski prvaki. To je slovenska beseda leta 2017. Pardon, besedna zveza leta. Premagala je kriptovaluto, arbitražo, anticepilca, drugi tir, krožno gospodarstvo, lažno novico, nadlegovanje, projektariat in spravo. Skratka, težke, drage in celo silno občutljive besede. Če so deseterico izbrali mojstri jezika na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, je zmagovalko izbral glas ljudstva. In nekaj je gotovo: nihče se ne bo spraševal, zakaj tako, in nihče ne bo rekel, da ne bi smelo biti tako. Če besedno zvezo primerjamo z besedo leta pred tem – begunec – smo nekako na dobri poti.

Ne samo da gre za kolektivni duh, v smislu vsi za enega in tako naprej, slovenski narod si bo očitno sodbo zdaj pisal z zmagami.  Beseda leta je akcija, ki so jo seveda začeli v tujini, v velikih slovarskih hišah, kjer so do zdaj izbrali marsikaj. Od selfija do vapanja, od emotikona do vsesplošne godlje, hashtaga, lažne novice, feminizma ... in še marsikaj. Če že zbiramo osebnost leta, pesem leta, citat, knjigo, kuharja, učitelja, dogodek leta, navsezadnje tudi miss velja za lepotico leta, zakaj ne bi tudi besede, ki jo imamo kar naprej na jeziku. Ko se bodo zanamci čez deset, dvajset, petdeset let pogovarjali, kako je bilo v nekih drugih časih, bodo bolj kot z obraza misice ali bleščeče pločevine avtomobila leta prepoznali duha časa prav v besedi. V stilu, povej mi besedo in povem ti, o katerem času in kraju govoriš.

Dlje in globlje kot v Slovenijo leta 2017 pa seže zmagovalna pesem natečaja, ki jo je ob besedi leta razpisal isti inštitut. Ksenija Bratina je v svoje verze mojstrsko prepletla deseterico finalistk (Ne zanima me, kaj meniš o izidu arbitraže ... o potrebnosti drugega tira ... kar imaš povedati o pojavu projektariata ...), a na koncu končala z drugačnimi besedami. Najpomembnejšimi v naših življenjih: Rada bi, da bi enkrat prišel k meni, brez verbalne ropotije vsakdanjika, spustila bi te blizu, naučila preprostih besed srca.