Dobro jutro: Božanskost energij

Verjamem v kraje, ki človeka polnijo z energijo in verjamem, da vsa energija na Zemlji ne prihaja iz kozmosa.

Objavljeno
20. januar 2016 21.27
Polona Malovrh
Polona Malovrh
Da energijo krajem dajejo tudi ljudje, ki v njih živijo.

S kolegom fotografom Mavricem sva v zadnjih treh mesecih dvakrat službeno zašla v tak kraj: nabit z energijo, v katerem menda celo zapriseženim grozi, da bodo prej ali slej podvomili o najvišjem božanstvu. Na Podkumu sva bila. V kraju s tremi ženskami, ki sipljejo moč.

Ija, Irena in Nina so podkumska nežnost, in če je treba, tudi sablja, v enem, kakor bi rekel Gogolj. Priseljenke, ki so na hrib prišle in ostale. Ija se je poročila z mladostno ljubeznijo, potomcem graščakov s podkumskega dvorca. Gostinka, podjetnica, prokuristka v Hiši dobrih okusov, po potrebi kmetica ali mestna gospa, v osnovi pa – nabiralka. Kot vse ženske. Kar prime, postane zlato.

Irena je vodja podružnične šole. Drobna ženska, ki napolni prostor. Ko odide, ostane za njo energija. Tršica iz starih časov, pravi zase. Biti hribovska učitl'ca zanjo ni žalitev, temveč sanjski poklic. Verjame, da je na Podkum prišla z namenom in da ji je bilo v zibelko položeno, da bo vse življenje hodila v šolo in delala z bitji odprtega srca, ki sprejemajo in znajo tudi dati. To se na srečo v vsej genezi človeštva ni spremenilo. In se ne bo, verjame Irena.

Nina je najmlajša. Učiteljica, ki je z velike šole v dolini prišla na podkumsko podružnico in ostala. Zdaj na »drugorazredni« učilni zidani piše prvorazredne pesmi za otroke. Z zadnjo je navdušila tudi informacijsko pooblaščenko in s podkumskimi šolarji osvojila prvo nagrado za najboljšo učno uro zasebnosti in varstva podatkov.

Ko sva Mavricem, blago notranjsko dušo, odhajala s Podkuma, je na dvorišču, ki ločuje Irenino in Ninino šolo od Ijinega gostišča, za trenutek postal. »Kakšne rakete, te podkumske ženske ...« je v en sam stavek zajel vso božanskost njihovih energij.