Dobro jutro: Družina

Pisal mi je Josef Kobal, dodal narisano družinsko drevo in ga podkrepil z izpisom iz rojstnega lista, ki ga je 20. aprila 1937 izdal župnik Ivan Pišot iz Ajdovščine. Ivan Kobal s Planine se je leta 1867 poročil z Jožefo in imela sta enajst otrok. Pet jih je kmalu umrlo. Drugi sin je odšel v Nemčijo in bil dedek Josefu. Frančiška je ostala v Vipavi, Marija in Tereza sta šli v ZDA, Jožef je v Ljubljani postal učitelj in dedek Mateje, Tadeja, Miloša ... Ivana je pri 26 letih rodila mojo mamo Jožico, ki je ostala pet let kasneje sirota.

Na prijazno pismo nemškega sorodnika Kobala nisem nikoli odgovoril, ker sem pač neotesan. Pred dnevi sem doma pospravil stare omare. In na dnu ene od njih je pod kupom papirjev čakalo pismo z družinskim drevesom. Družina me je po večerji očitajoče gledala. Na svetovnem spletu smo odkrili, da obstajata Josefov sin Ulrich in njegov telefon. Družinski član, najbolj vešč nemščine, ga je poklical. Verjetno je malce debelo gledal in ne vem, kaj si je zares mislil. Popoln tujec je le tri generacije kasneje klical popolnega tujca.

Ne potrebujem ga. On ne potrebuje mene. Na drevo sem se spomnil, ko sem poslušal novinarja Stefana Luso, ki je v Makedoniji na meji osupnil, kako podobni so nam Sirci. Njihova edina nesreča je, da so se po ne vemo kakšnem usodnem naključju znašli na drugi strani žice. Evo, to pišem samo zaradi te žice, ki še zmeraj ždi v visoki travi in uničuje zadnje atome človečnosti. Državni šef pa še naprej samozavestno pridiga o etiki.

Ulrichu bom napisal pismo, ker sem ga dolžan zdaj pokojnemu Josefu. Pisal mu bom zato, da bo laže razumel, kako vsi rastemo na istem drevesu. Nikoli mu pa ne bom poskušal opravičiti laži tistih, ki mi gledajo v oči in lažejo o etiki, medtem ko postavljajo žice. Opravičila za kaj takega pred človeštvom, ki mu pripadam, preprosto ni.