Dobro jutro: Harmonika

Menda se s količino njenega gorja lahko meri le hrepenenje, doma v vasici na drugi strani hriba. V bistvu v nekdanji vasici, ker je že pol stoletja ni več. Rekli so ji Govce. Tam zgodbe menda pripoveduje odpadna jalovina … Solze in kri, kri in hrepenenje tistih, ki so imeli vsemu hudemu navkljub vse življenje eno željo: vrniti se pod Govško rebro …

Pred desetimi dnevi je sneg pobelil poti do Govc in nekdanje rudniške strojnice, kjer je okamnela umetniška instalacija odstrla pogled na neke druge čase … Na stol pod okamnelimi oblačili je sedel Jure Tori. Virtuoz na harmoniki. Človek, ki zna ubiti molk. In ga hkrati sprožiti. Zaradi njega je bila likovna instalacija v nevarnosti, da jo zasenči zvok od tistega trenutka, ko si je v naročje posadil harmoniko in se počasi, otožno sprehodil čez tipke. Instrument je ubil molk, ki je v Govce šest desetletij silil z one strani hriba, iz Hude jame, in ga hkrati sprožil. Bilo je blizu ničle. Okamnela oblačila so ledenela. Otožnost je jemala dih. Bolj togo ko so »okamneli svati« viseli s stropa strojnice, bolj so se stopnjevale virtuozove kretnje in obrazna mimika. Tako umetnik izraža svojo osebnost. Tako virtuoz igra svoje travme in uprizarja radosti življenja, da se v njih prepoznajo še drugi, so rekli ... Radosti idilične planote ter pokošenih travnikov sredi Govc? Hrepenenje povratnikov nikoli ne zastara.

V strojnici je harmonika dobila dušo in izgubila trivialnost. Prenehala je biti ljudski instrument. Prenehala je biti nekaj, kar izvablja zvoke. Postala je sredstvo, ki budi spomine. Na vas, ki vas ni več, in na ljudi, ki so se morali umakniti jami. Moč, da minljivost pretvori v neminljivo, pripisujejo tehnologijam. V strojnici jo je prevzela harmonika.

Ne pravijo zaman, da se komaj kakšnega glasbila drži toliko hrepenenja kot nje.