Dobro jutro: In vreme …

Saj se menda ne bomo pogovarjali o vremenu? Vremenski pogovori med nestrokovnjaki so, vsaj zdi se tako – in podnebne spremembe gor ali dol –, pogosto mašilo za pomanjkljivo bližino. Lahko so resda hvaležno prijazen izhod iz situacijskega naključja, prav tako zagate, a še kdaj le znak, da ni pravega zanimanja niti iskrene skrbi, kako kaj gre človeku. Če si ni povedati nič globlje naklonjenega, pridejo prav ali sonce, ali oblaki, ali suša, ali moča, pa megla, nevihta, vihar, sneg in še kaj. Seveda si je misliti, da v določenih razmerjih, zagotovo v tistih najbližjih in pričakovaje ljubečih, ni prostora za frazarjenje o muhastem vremenu … Morda je bolje molčati kot tjavendan razglabljati, kaj mimobežnega se dogaja na nebu in zemlji.

In vendar nas vreme besedno ljubeče pozibava od malega, ko vedno nove generacije otrok spet in spet prepevajo pesmice o rumenem sončecu, ki zlato sije, ali o dežku, ki srebrno gre. Prostor ima v blagozvočni ljudski poeziji in nič manj v drugih poetičnih pripovedih: temačno sijajen Nick Cave, denimo, je, med drugim, umetniško pisal o vremenu, o grdem vremenu, ki je zanj edino literarno zanimivo – lepo vreme je menda dolgočasno, kot so dolgočasne dobre novice –, kakor je prav tako Brighton, koder ustvarja, primerno siv britanski kraj, kjer je vremenskega besnenja toliko, da je vredno razpoloženjskega popisa … Tako se rockovski umetnik vsaj mrakobno razgali v biografskem filmu 20.000 dni na Zemlji.

(Slabo) vreme je zagotovo ključno za ustvarjalnost, je pred časom v Barceloni na jurjevo, na katalonski dan rož in knjig, poudaril tudi irski pisatelj John Banville. Še dobro namreč, da stanuje v deževnem Dublinu, kajti v sončni in svetli »Barceloni ne bi mogel pisati. Saj ne bi bil nikoli doma!«

Zato kamorkoli greste, vzemite s seboj vreme, svoje vreme – ­kakršenkoli odnos že imate z njim v svoji natrpani duši.