Tiskane izdaje
Pred mesecem, ko so mi pod nos spet potisnili tri ali štiri strategije o ne vem že čem, sem tudi sam sklenil zaživeti času in načinu primerno. Do zdaj sem namreč kot tele pred novimi vrati pač sprejemal življenje in njemu samemu prepuščal, da se krmari, kamor želi in kamor misli, da je najbolj prav. Pa je naneslo, da je bila prav takrat pred menoj zvrhana slamnjača na enem od haloških pobočij pravkar nabranih jabolk in se je sama ponudila za preskušanje sodobnega recepta – razvojnega strateškega načrtovanja.
Najprej sem jabolka hotel kar pojesti. A to bi bilo nadaljevanje moje nevednosti in nesodobnosti, zato to ni mogel biti strateški cilj. Na prazen list sem zapisal: kompot. Olupiti, otrebiti pečk in ogrizka, razrezati, skuhati, racionalno z vodo in energijo, proučiti načine hlajenja in izbrati najcenejšega ... Kaj pa če bi, seveda za odličen strateški cilj, spekel štrudelj? Spet vse faze, vsi preračuni, definiranje strateških prihrankov, zdravstveni vidik – nekaj dolgih strani strategije je med preverjanjem izvedljivosti porušila moja užitkarska narava, ki se takšni še tresoči vroči dobroti ne more odpovedati, dokler je je še kaj v pekaču.
Nekaj prihodnjih dni, celo dobra dva tedna ali še kaj več, sem nenehno tuhtal, kaj naj strateškega storim s tistimi jabolki. Bilo je pač treba najti nekaj, česar do zdaj nisem pogosto ali pa še sploh nisem z njimi počel. V mislih sem jih namakal v čokolado, prelival z žganjem, izrezoval vsemogoče like in jih popekal na vroči plošči, jih z zobotrebci sestavljal v konjičke ali pač neke živalske figure, jih luknjal in zlagal kot palčke, rezljal s svedrastimi rezili v kolobarčaste trakove, pa še dolgo vrsto drugih oblik in načinov sem našel, na katere bi lahko oprl novo jabolčno strategijo.
Dokler me danes zjutraj ni prešinilo, da si bom za zajtrk vseeno privoščil vsaj eno jabolko, dokler ne najdem končne strategije za preostala. Pa ga vseeno nisem pojedel. Med sodobnim strateškim načrtovanjem so vsa segnila.
