Dobro jutro: Jamranje

Bojim se, da tudi danes verjetno ne boste srečali nikogar, ki bo od veselja poskakoval in prijateljem ali naključnim mimohodcem razlagal, kako je zdrav, čil in poln energije. Taka je očitno naša človeška narava, da nam miren dan, spokojno bivanje in vse za življenje potrebne stvari niso dovolj, da bi bili opazno vzradoščeni. Pustimo ob strani poudarke in umotvorna razpredanja strokovnjakov, koliko od tega je v nas že vraščenega in koliko tega so v nas zasejale družbene razmere.

Kdor hoče spoznati, kako široko se razhajata prepričanji med zadovoljstvom in prikrajšanostjo, naj za nekaj ur sede v čakalnico pred kakšno družinsko ambulanto in posluša pogovore tam čakajočih. Samo enkrat se mi je do zdaj zgodilo, da sem tam v ušesa ujel lastno hvalo dveh skromnih ženic, ki so ju več kot očitno že pestile bolezni, pa sta si vseeno kljub vsem tegobam razlagali le zadovoljstvo s sinovo delavnostjo na kmetiji, z razposajenostjo in nabritostjo triletne vnukinje, celo z zvestobo domačega psa in redno nesnostjo kokoši. O svojih boleznih nista niti črhnili.

Prav blizu njiju pa je zato par srednjih let (očitno se dobro poznata iz otroštva) kar tekmoval, kdo bo imel več dokazov, da mu življenje ni naklonjeno, ker njo bolijo noge, njega pa ne mara šef, pa mu bo vrnil milo za drago z nekaj dnevi bolniške. Malo naprej spet nekdo o krčnih žilah in zelo moteči bradavici na mezincu roke, o popoldanski utrujenosti ... Ni dvoma, da se ti tudi pozneje zunaj na cesti ne bodo mogli izogniti tem svojim silnim tegobam.

Pa saj jih boste tako ali tako srečali že danes, kot sem vam povedal na začetku.

Lahko je sprejeti njihovo jamranje in zaskrbljenost ter jim pritegniti. Težje pa je srečanje speljati na tisto, kar ne zahteva pomilovanja, smiljenja in lažne tolažbe. Če že sami niste imeli sreče, da bi srečali takšnega človeka, ga privoščite vsaj tistim, ki bodo srečali vas.