Tiskane izdaje
Po dežju ... Na gozdni parobek me je z ozke poti po lazu navzgor poklicala svetloba velikega dežnika, ki je tam razbohotil svojo marelo, čeprav ni več deževalo. Rjavkaste krpice so mu sveže štrlele na grebenu, obroček na betu je bil mehak in dišečega vabila ni bilo mogoče odkloniti. Trava in podrast sta bili še mokri, malo naprej pa je nekdo kaplje že otresel z vejic in bilk in sledi gumijastih škornjev v razmočeni zemlji ni bilo mogoče prezreti. Takoj sem vedel, kdo je tod hodil; na tem haloškem bregu živita le še onadva, ostarela, a žilava in preveč delavna za svoja leta. Že zdavnaj smo se dogovorili za poseben žvižg, ki samo nam pove, kdo koga kliče. Suhljat in rahlo upognjen se je kmalu potuhnjeno prebil skozi grmovje na gozdnem robu. S košaro, ki jo je sam spletel iz bekovine. In v njej z jurčki. Pa kakšnimi jurčki; da bi jih surove použil kar tam. In z rumenim prelivom iz drobcenih lisičk, ki bi morda že jutri na široko razprle svoje pokrivalo, če jih danes ne bi bil pobral.
»Za oba bo dovolj,« je pozdravil, ker sva že zdavnaj prej ugotovila, da moje oči v gozdu vidijo vse drugo, le gob ne. S tisto razkošateno marelo v roki sem stal kakor izgubljen. »Zdaj pa ja ni treba jesti tega, ko je pravih gob na pretek,« me je skoraj okaral. Toliko da mojega nabirka ni označil za stočnico, kakor večino drugih gob označujemo Haložani. Pravi gobi sta le jurček in lisička. O tem se tam ne razpravlja, to je nesporno, je aksiom, ki ga ni treba dokazovati. Nisem ugovarjal, a sem orjaški dežnik kljub temu položil na vse tiste krhke jurčke in lisičke, s katerimi mi je napolnil torbo fotoaparata, ki je zato moral obviseti čez ramena.
Po gobe skoraj ne hodim. Sem se nahodil v otroštvu. Zdaj me vse te trume romarjev po gozdovih odvračajo od nabiranja. In hvalisanja ter poznavalskega postavljanja. Če pa se mi mimogrede postavi na pot jurček ali šopek rumenih lisičk, potem gredo z menoj. Ali pa če me že izzove kakšen orjaški dežnik.
