Dobro jutro: Kaj praznujemo?

Naš koledar je zelo pisan, bolj kakor kdaj prej! Potrošniška civilizacija je prejšnji teden praznovala črni petek, s katerim sicer v ZDA takoj po zahvalnem dnevu praznujejo začetek predbožičnih nakupov. Tisti, ki se jim toži za časi, ko ni nihče vedel za črni petek, so v sredo praznovali 29. november, dan republike, ki je že zdavnaj ni več.

Verniki bodo čez nekaj dni praznovali sv. Miklavža, nato lahko izbiramo med hanuko ali božičem, podvojenim zaradi uporabe dveh koledarjev, poleg tega nas čaka še nekaj novih let: najprej »naše«, nato kitajsko, poimenovano pomladni praznik, ki je prav tako že postal naš. Omeniti je treba še tibetansko oziroma losar in tajski songkran, in če nam to še ni dovolj, bomo imeli jeseni še etiopski enkutataš in judovski roš hašana. Preden bomo vse skupaj primerno praznovali, bo spet na vrsti črni petek in tako dalje.

Rekli bi lahko, da je vsak dobil svoj praznik in dodal še praznik nekoga drugega, ki mu je najbolj všeč, saj lahko v tem prekrasnem globaliziranem svetu praznujemo, kar koli želimo. Nikogar več ne zanima, ali je praznik sploh kaj povezan z našim podnebjem, tradicijo ali prepričanji! Maskiramo se nekajkrat na leto, prižigamo lampijone, kadar koli se ponudi priložnost, kuhamo sarme s klobasami, kadar nam zadiši lastna preteklost, in kaj nam tu kdo more? Živimo v času svobodnega praznovanja.

A kaj pravzaprav praznujemo? Komaj dočakano svobodo ali nepreklicno izgubljeno mladost? Globalno enotnost ali novodobno odtujenost? Nesmrtne ideale ali neuresničljive iluzije?

Človek je takšen, kakor praznuje. Praznujemo namreč tisto najboljše v človeku, tisto plemenito stran, ki nekoliko posivi zaradi vsakodnevnega stresa in neustvarjalne rutine. Vsak praznik je trenutek, ko darujemo. Nekomu tople rokavice ali zavitek čokolade. Toda šele po tem, ko podarimo ljubezen, praznujemo to, kar pravzaprav tudi smo.