Tiskane izdaje
Ste opazili, da je začelo iz pekarn in krušnih kotičkov trgovin močneje dišati? Če še niste, boste pa jutri, ko se zares začenja pustni čas. Sam si že več let poskušam v mislih naslikati gospo Cecilijo, ki je menda pred skoraj 330 leti v svoji dunajski pekarnici ocvrla prvi krof, kakršne poznamo danes.
Energična je morala biti pekarica in slaščičarka ta frau Cilli, saj je med prepirom proti možu menda zalučala kar kos kvašenega testa, v katerega je ravno potiskala roki. Pa se je dedec umaknil in testo je zletelo v lonec z vrelo maščobo. Jeza pa ni mogla dolgo trajati, če je pravi čas dvignila iz posode tisto prvo rumeno pozlačeno kepico.
No, zgodbic in legend o nastanku krofov je še kar nekaj, a meni je najljubša ta, ker v njej vidim vso razgreto in sijočo zrelo žensko, spodvihanih rokavov, kako vsa tresoča mesi tisti dan kdo ve katero že testo. V pekarnici je vroče kot v peklu, ona pa še bolj energično in zgodovinsko zelo koristno zaključi najbrž povsem nepomemben prepir. Pred 57 leti je Rajka Konšek na Trojanah v pustnem času želela gostom v tamkajšnji gostilni ponuditi še malo več in je začela peči krofe. Čeprav prvega ni zalučala nikamor, se za prav tistim še zdaj v dolgo vrsto postavljajo že stomilijonti in še številnejši legendarni trojanski krofi.
A najbolj dišijo krofi v domačem kraju v pustnem času. V številnih hišah jih še pripravljajo doma. Medtem ko se gospodinje opravičujejo, če je bel venec na njih nekoliko postrani, če je skorjica kje malo odstopila ali če so se preveč potopili in niso obročkani, jih jaz slastno pospravljam in tako na najboljši mogoč način kažem, kaj si o njihovih krofih mislim sam. Tisto mencanje o tem, da se jim tokrat niso najbolj »posrečili«, je očitno obvezen dodatek; v resnici je povabilo in opozorilo: Le vzemite si jih, saj so res dobri! Hvala vam, gospa Cili in vse druge pekarice. Z vami se ne bom prepiral, oni zgodovinski prepir na Dunaju je bil dovolj.
